Slovensko gradivo | ||
kocẹ̑n -a m ‛zelnato steblo, pecelj pri gobi’ = lat.‛caulis’ (18. stol.), kọ́celj ‛štor, kocen’, kocenẹ́ti. | ||
Razlaga | ||
Enako je hrv., srb. kòcen ‛betev’, sorodno še rus. kóčenь, kočán ‛zeljnata glava z betom’, rus. cslovan. kočanъ ‛penis’. Beseda etimološko ni zadovoljivo pojasnjena, morda je nastala po premetu iz osnove, ki je znana v čȍk (Sk I, 334). | ||
Povezana iztočnica | ||
Glej tudi kocína. |