| Slovensko gradivo | ||
| kocína -e ž lat.‛pilus, seta, villus’ (18. stol.), kocínast. | ||
| Razlaga | ||
| Ker beseda v 18. stol. pomeni predvsem ‛kozja dlaka’, se zdi najverjetneje, da gre za izpeljanko iz kȍc ‛slabša, groba odeja (z dodano kozjo dlako)’, o čemer glej dalje kȍc. Če je domneva pravilna, je beseda prvotno pomenila ‛trše kozje dlake v odeji’. Druga možnost je domneva, po kateri naj bi nastala po disimilaciji iz kocmína, kar je narečno znano v pomenu ‛kosmata stran kožuha, kosem’, to pa iz kosmína, izpeljanke iz kọ́sem. Razvoj je lahko potekal tudi tako, da se je iz navedenih besed, ki izkazujejo prehod -sm- > -cm-, najprej osamosvojilo kóca ‛kosem, šop dlake’. Ta beseda se do danes ohranja v nekaterih štaj. govorih, izpeljanka iz nje pa v nar. dolenjskem glagolu kocáti ‛padati v velikih kosmih (o snegu)’. Iz tega je lahko tvorjeno kocína s pripono -ina, ki se uporablja tudi v poimenovanjih drobnih posameznosti, npr. drobtína. Če je pravilna ta domneva, je beseda prvotno pomenila nekako *‛del kosma’. Tretja, manj verjetna možnost je domnevanje tvorbe iz istega korena kot kocẹ̑n in kọ́celj, kar nar. pomeni tudi ‛kosmat pes’ in ‛kuštrav človek’ (tako Ber I, 536, Be II, 52). | ||
Dostopnost
Dostopnost