| Slovensko gradivo | ||
| kȍnj kónja m lat.‛equus, caballus’ (16. stol.), konjȉč, konjȋček, kọ́njski, konjár, konjȗšna, konjȗšnica, konjeník, konjeníca. | ||
| Razlaga | ||
| Enako je stcslovan. kon'ь, hrv., srb. kȍnj, rus. kónь, češ. kůň, rod. koně. Pslovan. *kon'ь̏ etimološko ni zadovoljivo pojasnjeno. Prvotna sklanjatev je bila verjetno *kábō(n), rod. *kabnés, tož. *kábonm̥. Pslovan. *kon'ь̏ se je lahko razvilo iz šibkosklonskih oblik (tipa rod. ed.), pslovan. *kȍmonь (> cslovan. komonь ‛konj’) pa lahko temelji na tož. ed. (pri čemer je m nastal po asimilaciji iz b pod vplivom nekdanjih šibkosklonskih oblik, v katerih je -bn- prek -mn- prešlo v -n-). Na starem im. ed. lahko temelji lat. cabō ‛konj’. Sorodno je še lat. caballus prvotno ‛skopljen konj, delovni konj’, gr. kabállēs ‛delovni konj’, o čemer glej kobíla (ES X, 94). Druga, zaradi *kȍmonь manj verjetna možnost je domnevanje prevzema iz kelt. *konko-, *kanko- ‛konj’, ki se ohranja v latiniziranih osebnih imenih Cancius, Cancilus in imenu ljudstva lat. Concanī ‛divje ljudstvo v Španiji, ki naj bi pilo konjsko kri’. To je tvorba iz ide. korena *k'a(n)k- ‛skakati’, iz katerega je tudi stvnem. hengist, nem. Hengst ‛žrebec’, prvotno *‛skakač’ (ES X, 197). | ||
| Povezane iztočnice | ||
| Glej tudi kobíla, konjȋček, konjedẹ̑rec in prevzete besede kavȃl, kavalír, okobȃl. | ||
Dostopnost
Dostopnost