| lȅn lẹ́na prid., tudi lẹ̑n, lat.‛ignavus, piger’ (16. stol.), lenīv, lenȋvec, lenūh, lenóba, lenáriti, lenuháriti, polenīti. |
| Enako je stcslovan. lěnъ ‛len’, hrv. lijȇn, srb. lȇn, nar. rus. lenój (knjiž. lenívyj), češ. líný. Pslovan. *lě̑nъ (ali *lě̋nъ) je dalje enako z lit. lė́nas ‛miren, pohleven, počasen’, let. lḕns v enakem pomenu, lat. lēnis ‛blag, nežen, mil’, kar se je prav tako razvilo iz ide. *leh1-no- ‛medel, počasen’, izpeljanke iz korena *leh1- ‛popustiti, zapustiti’, iz katerega je še gr. elīnýō ‛počivam, lenarim’, lēdeĩn ‛biti utrujen, len’, alb. lodh ‛utrudim, izčrpam’, lat. lassus ‛truden, izmučen, medel’, got. lētan ‛dopustiti, zapustiti, pustiti’, ags. lætan, angl. let, stvnem. lāzan, nem. lassen v enakem pomenu, lit. léisti, let. laîst ‛pustiti’ (Be II, 133, ES XIV, 209 s., WH I, 782, Po, 666, LIV, 358). Možno je tudi sorodstvo z alb. fle ‛spim’ (Çabej, Studime gjuhësore I, 188). |