Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

vaše nastavitve – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal. Ti piškotki so nujni.
analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani. Te piškotke (ki niso nujni) prispeva Google Analytics. Google spotoma sledi vašemu vedenju na spletu. Če te piškotke dovolite, bo Google pač vedel, da vas zanima pravilna raba slovenščine.

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.

Tiskanje


	Slovensko gradivo

	lúna -e ž lat.‛luna’ (16. stol.), lúnica, lúnast.

	Razlaga

	Enako je stcslovan. luna, hrv., srb. lúna, rus. luná, češ. luna. Pslovan. luna̋ je dalje enako z lat. lūna ‛luna’ (glej lunȃren), srir. lúan ‛luč, luna’, kar se je prav tako razvilo iz ide. lou̯ksnáh2 ‛svetla, osvetljujoča’, v ženskem spolu posamostaljenega pridevnika lou̯ksno-, ki se ohranja v av. raoxšna- ‛osvetljujoč’. To je tvorba iz ide. baze leu̯k- ‛svetiti’ (Be II, 156, ES XVI, 173, Po, 689). Dokaz, da je beseda podedovana iz pslovan., ne pa prevzeta iz kakega romanskega jezika, da se je torej iz istega ide. izhodišča razvila v enako formo, kot jo poznajo tudi lat. in rom. jeziki, je naglas lunȁ v tistih sloven. narečjih, npr. terskem, ki ohranjajo končniški naglas tudi za nekdaj dolgim samoglasnikom.

	Povezani iztočnici

	Iz iste ide. baze je tudi lúč, lȗnj.