Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

vaše nastavitve – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal. Ti piškotki so nujni.
analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani. Te piškotke (ki niso nujni) prispeva Google Analytics. Google spotoma sledi vašemu vedenju na spletu. Če te piškotke dovolite, bo Google pač vedel, da vas zanima pravilna raba slovenščine.

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.

Tiskanje


	Slovensko gradivo

	mọ́j mója zaim. lat.‛meus’ (10. stol.).

	Razlaga

	Enako je stcslovan. mojь, hrv., srb. mȏj, rus. mój, češ. můj. Pslovan. mojь̏ je dalje enako s stprus. mais ‛moj’, kar se je prav tako razvilo iz ide. moi̯o-, izpeljanke s pripono -i̯o- iz zaimenskega korena za prvo osebo ednine me, mo-. Iz različice mei̯o- je lat. meus, iz različice mei̯-no- got. meins, stvnem. mīn, nem. mein, angl. my in iz različice mono- je lit. mãnas ‛moj’. Izgleda, da je osnova navedenim svojilnim zaimkom neflektivna, funkcionalno rodilniška (manj verjetno mestniška) oblika (prim. razmerja pslovan. nȃsъ, vȃsъ, sloven. nas, vas – pslovan. na̋s'ь, va̋s'ь, sloven. nȁš, vȁš, sloven. njih – njīhov) me, ki se ohranja v stind. ma, av. ma ‛moj’, prvotno ‛mene’. Na vzpostavitev o-jevskega samoglasnika sta lahko vplivala zaimka tvojь̏, svojь̏ (Be II, 191, ES XIX, 127, Po, 702).