| mọ̑rje -a s lat.‛mare’ (16. stol.), mórski, čezmórski, nadmórski, obmórski, podmórski, podmọ̑rnica, pomórski, pomórec, pomorščák, prekmórski, prekomórski, primọ̑rje, primọ̑rski, zamórski. |
| Enako je stcslovan. mor'e, hrv., srb. mȏre, rus. móre, češ. moře. Pslovan. *mȍr'e je verjetno pomenilo *‛stoječa voda, jezero, močvirje’. Ta pomen se ohranja npr. v strus. more ‛morje’ in ‛jezero’ ter v sorodnih besedah nar. hrv., srb. mȍro ‛jezero’, star. rus. morco ‛v jezero razširjen rečni rokav’. Beseda se je razvila iz *mori̯o-, kar je tvorba iz ide. *móri (rod. morda *máris) ‛morje’. To je znano v lat. mare ‛morje’, stir. muir, got. marei, stvnem. marī, merī, nem. Meer, stnord. marr, ags. mere ‛morje, jezero, močvirje’, stnord. mørr, stvnem. muor, nem. Moor ‛močvirje’, lit. mãrė ‛morje, (Kurski) zaliv’, let. mare, maŗa ‛(Kurski) zaliv’ in morda v stind. maryā́dā ‛morska obala’. Ide. *móri ‛stoječa voda, morje’ je izpeljanka iz enega od več homonimnih korenov *mer-, morda tistega, ki je označeval temne barvne odtenke, prim. gr. mórykhos ‛temen, mračen’ (M. S. pri Be II, 195, ES XIX, 227 ss., Po, 748, RasStud, 231 ss., 245 s.), ali tistega s pomenom ‛svetlikati se’, prim. lat. merus ‛čist’. Po stari razlagi (ki jo oživlja Furlan, SR LIX, 1 ss.), naj bi ide. *móri prvotno pomenilo ‛stoječa’, tj. ‛mrtva voda’, kar je mogoče imeti za tvorjenko iz korena *mer- ‛umreti’. |