| óče očẹ́ta m lat.‛pater’ (10. stol.), ȏčka, ȏči, óča (16. stol.), očẹ́tov, očẹ́tovski, očák (16. stol.), očánec, star. očȁn. |
| Nastalo po križanju oblik rod. (tož.) *otьca̍ > sloven. ocȁ in zvalnika *ȍtьče, ki sodita k staremu im. *otьcь̏ > sloven. ótec ‛oče’. To se ohranja še npr. v stcslovan. otьcь, hrv., srb. òtac, rus. otéc, češ. otec. Pslovan. *otьcь̏ ‛oče’ je manjšalnica od *otъ, kar se je razvilo iz *ata, otroškega poimenovanja očeta, znanega še npr. v got. atta, lat. atta, het. atta- ‛oče, ata’ (RaZD II, 308 s., Be II, 239). |