| osẹ̑ba -e ž lat.‛persona’ (19. stol.), osẹ̑bica, osẹ̑bek, osẹ̑bje, osẹ̑ben (18. stol.), osẹ̑bnost, osẹ̑bnosten, poosẹ́biti, poosẹ́bljati; osebẹ̑njek ‛najemnik, tujec, priseljenec, gostač’ (16. stol.), osebenjkováti ‛stanovati kot najemnik’, star. tudi osobenjevati v enakem pomenu (16. stol.) (Ramovš, ZD II, 437 s.). |
| Izpeljano iz prislova osẹ̑be ‛posebej, ločeno, posamezno, zase’, ki je tvorjen iz predložne zveze o sebi ‛pri sebi, ob sebi, za sebe’ < *o(b) sebě̋, kakor je npr. star. in nar. sloven. osọ̑ba (18. stol.), hrv., srb. ȍsoba, rus. osóba, češ. osoba izpeljano iz prislova, sorodnega s stcslovan. osobь ‛posebej, za sebe’ (Be II, 255). Prvotni pomen je nekako *‛posameznik, kdor je sam zase’. |