| Slovensko gradivo | ||
| pa vez. in člen. lat.‛sed, tamen’, star. pȁk(i) (10. stol.). | ||
| Razlaga | ||
| Enako je hrv., srb. pa, pȁ, pȃ, pak, pȁk, pȃk ‛spet, nato, pa’, ukr. pak ‛pa’ in češ. pak ‛potem, tedaj, pa’, sorodno še stcslovan. paky ‛spet, tudi’. Pslovan. *pȃkъ je kot prislov prvotno pomenil *‛drugače, ponovno, kasneje’, verjetno tudi *‛nepravo, slabo’. To je različica brez vzglasnega samoglasnika od *ȍpakъ < *ápo-h3ku̯o- ‛obrnjen, gledajoč proč, nazaj’ (iz ide. *apo ‛stran, proč, od, nazaj’ in *h3oku̯- ‛oko’), ki ima vzporednice v stind. ápāka- ‛prihajajoč od daleč’, ápāc-, ápāñc- ‛obrnjen nazaj, zahodni’, ápāka- ‛prihajajoč od daleč’, po premetu samoglasniške kvalitete tudi lat. opācus ‛senčen, osojen’. (Klingenschmitt, Aufsätze zur Indogermanistik, 540 s.) Iz tega se je enak veznik kot v slovan. razvil tudi v hotanskem vā ‛pa’ (M. S. pri Be III, 1). Na enak način je iz prislova *per ‛preko’ izpeljano pslovan. *pȇrkъ, sloven. prẹ̑k, iz zaimka *ku̯o- je prek *ku̯a-h2-h3ku̯-o- nastalo slovan. *kȃkъ, lit. kóks. Dalje glej pá-, o pslovan. *pȃkъ | ||
| Povezane iztočnice | ||
| še pȁč, ȁmpak, nȃpak, páčiti, spȁk. | ||
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost