| pọ̑ln pọ́lna prid. lat.‛plenus’ (14. stol.), pọ̑lnost, polnīti, dopolnīti, dopolnjeváti, izpolnīti, izpolnjeváti, napolnīti, napolnjeváti, popolnīti, popolnjeváti, popọ̑ln, popọ̑lnost, popọ̑lnoma, izpopolnīti, izpopolnjeváti. |
| Enako je stcslovan. plъnъ ‛poln’, hrv., srb. pȕn, rus. pólnyj, češ. plný. Pslovan. *pь̋lnъ je dalje enako z lit. pìlnas ‛poln’, let. pil̃ns, stprus. pilnan (tož.) got. fulls, nem. voll, angl. full, stir. lán, stind. pūrṇá- in sorodno z lat. plēnus (glej plẹ̑num), vse v pomenu ‛poln’. Ide. *pl̥h1no- je prvotno trpni deležnik glagola s pomenom ‛polniti (se)’, ki se ohranja npr. v lit. pìlti ‛liti, izlivati’, lat. plēre ‛polniti’, arm. hełum ‛izlivam’, in torej prvotno pomeni ‛napolnjen, nalit’. Ide. baza je *pleh1- ‛polniti se’ (Be III, 82, Po, 798 ss., LIV, 434 s.). |