| réči -em dov. lat.‛dicere’ (15. stol.), rẹ̑k, réklo, izréči, izrẹ̑kati, odréči, odrẹ̑kati, obréči, obrekováti, obrekovȃlec, obrekovȃlka, obrekljīv, oporéči, oporẹ̑kati, prerẹ̑kati se, uréči, urẹ̑kati, urȍk, zaréči se. |
| Enako je stcslovan. rešti, sed. rekǫ ‛reči’, hrv., srb. rȅći, rèći, sed. rȅčēm, star. rus. rečí, sed. rekú (danes še rečénije ‛reklo’), sorodno še češ. říc ‛reči’. Pslovan. *ret'i̋, sed. *rȅkǫ je sorodno z lit. rė̃kti ‛kričati, zmerjati, psovati, jokati’, let. rèkt, sed. rę̄cu ‛rjoveti, kričati, vpiti, jokati’ in s toh. A rake, B reki ‛beseda’, iz česar je treba rekonstruirati ide. koren *rek- ‛reči, govoriti’ (M. F. pri Be III, 163). Če je sorodno tudi stind. racayati ‛dovrši, izdela, deluje’, je ta koren prvotno morda pomenil *‛določiti, ukazati’ (LIV, 457). |