| Slovensko gradivo | ||
| rokovnjáč -a m lat.‛homo vagus, praedo’ (19. stol.), rokovnjáški, rokovnjȃštvo. | ||
| Razlaga | ||
| V 19. stol. se je v enakem pomenu uporabljalo tudi rokọ̑vnik. Obe sopomenki sta tvorjeni iz pridevnika *rokọ̑ven, ki je verjetno izpeljan iz róka. Po ljudskem verovanju naj bi namreč rokovnjači imeli v malhi, tj. žepu, na brinovem ognju posušeno roko nerojenega otroka, s pomočjo katere naj bi v veliki sili lahko postali nevidni, kakor pišeta Jurčič in Kersnik v prvem poglavju romana Rokovnjači. Vraža o čarovni moči roke nerojenega otroka je bila znana tudi pri Nemcih (Grimm, Deutsche Mythologie /1835/, 606) in Francozih (Jurčič in Kersnik se pri tej navedbi sklicujeta na člen 46 dela Coûtume de Bordeaux). Iz róka je besedi rokọ̑vnik in rokovnjáč izvajal že Levstik, Zbrani spisi III, 302, in po njem Pleteršnik. K besedotvorju prim. telọ̑vnik iz telọ̑. Enako pomensko motivacijo je mogoče domnevati tudi pri sopomenki rokomȃvh, ki je razložljiva kot svojilna zloženka s prvotnim pomenom *‛kdor ima v malhi roko (nerojenega otroka)’. Manj verjetno je izvajanje besede rokovnjáč iz *urokavnjáč ‛ki ima uročno moč’, izpeljanke iz sloven. urȍk (tako M. F. pri Be III, 195), saj bi v tem primeru pričakovali naglas **urọ̑kovnjač. | ||
| Povezana iztočnica | ||
| Glej tudi rokomȃvh. | ||
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost