| Slovensko gradivo | ||
| šušmár -ja m ‛nestrokovnjak’ = lat.‛muneris sui imperitus, homo ineptus’ (19. stol.), šušmárka, šušmárski, šušmȃrstvo, šušmáriti. | ||
| Razlaga | ||
| Izpeljano iz sloven. šušmáti *‛šelesteti’, nar. izpričano v pomenu ‛po hosti hoditi tako, da šumi’, kar je dalje enako s slovaš. šušmat' ‛počasi delati, obirati se’ in sorodno s češ. šušňati se ‛igračkati se, obirati se, packati’. Ta glagol je ekspresivna izpeljanka iz onomatopejskega korena šuš (glej šušljáti), ki posnema šušljanje, šelestenje, pa tudi hitre gibe, pri katerih nastajajo šušljajoči zvoki. Sloven. šušmár je torej prvotno verjetno pomenilo *‛tisti, ki (pri delu) šelesti, ki dela hitro in zato površno’ (Zorman, Magistrska naloga, 37). Pomensko podobno je motivirano bolg. šušumíga ‛šušmar’ in star. sloven. žȃvžar ‛šušmar’, kar je tvorjeno iz izposojenke iz nem. sausen ‛drveti, švigati’. Manj verjetno je sloven. šušmár prevzeto iz neke nar. nem. predloge *Schußmeier, kar bi bila zloženka iz nar. nem. schusseln ‛hitro in površno kaj storiti’ in Meier (sein) ‛prvak (biti)’, prim. zloženko z drugačnim drugim členom nar. nem. Schusbartel ‛človek, ki vse na hitro naredi’ (tako Štrekelj, Zur slavischen Lehnwörterkunde, 64). | ||
Dostopnost
Dostopnost