Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

vaše nastavitve – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal. Ti piškotki so nujni.
analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani. Te piškotke (ki niso nujni) prispeva Google Analytics. Google spotoma sledi vašemu vedenju na spletu. Če te piškotke dovolite, bo Google pač vedel, da vas zanima pravilna raba slovenščine.

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.

Tiskanje


	Slovensko gradivo

	tjȁ prisl. lat.‛illuc’ (16. stol.), tjȁkaj (16. stol.); nar. tjȅ, kȅ.

	Razlaga

	Enako je hrv. čak. ćȁ ‛tja, proč’, štokavsko tudi tȉja, tjȁ ‛tja’. Pslovan. tьja̋ (ali tija̋) se je verjetno razvilo iz ide. tii̯áh2 ‛k temu’, česar različica ti̯ah2 je znana v lit. čià ‛semkaj’. Navedeni različici sta stavčnofonetično pogojeni (kakor npr. stind. śuvā – śvā ‛pes’), kar opredeljuje Sievers-Lindemanov zakon. Tvorbeno je to ide. lativ iz zaimenske baze ti̯o-, znane še v stind. tyá- ‛tisti, ta (pri meni)’, alb. asáj (daj., ablativ) ‛njej, od nje’, pranord. þīt, stsaš. thit ‛tja’. Manj verjetno je slovan. tьja̋ nastalo iz členice ti (znane npr. v kājti, nȋti) in členka a (tako Ra II, 226, Ko II, 637).

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 17. 2. 2025.