| Beseda je v knjižni jezik prišla iz koroških narečij. Razvila se je iz *vy̋grędь, izpeljanke iz glagola *vy̋gręsti ‛ven iti’, ki je sestavljen iz pslovan. *vy ‛iz’ in *gręsti̋ ‛iti’. Spomladi namreč rastline klijejo, prihajajo ven, odpirajo se brsti in iz njih zrastejo, gredo ven listi, pa tudi kopna zemlja se širi, prihaja ven izpod grmovja. Pomensko podobno je motivirano koroško vílaž ‛pomlad’, izpeljanka iz vilážati, vilẹ́sti ‛ven lesti’ (RaKZ, 119), delno tudi bav. nem. Auswart ‛pomlad’, kar je sorodno z nem. auswärts ‛ven’, in furl. issùda, issùde ‛pomlad’ in ‛izhod’ (Mi, 397, Šivic-Dular, XXXVI. SSJLK, 78), kar verjetno ni iz *exiuta (tako Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten II, 245), temveč po metatezi iz furl. *ussida, kar ustreza it. uscità ‛izhod’. O pslovan. *gręsti̋ ‛iti’ |