| vrẹ́ča -e ž lat.‛saccus’, star. vreče (16. stol.), vrẹ́čka, vrẹ́čica, vrečevína, vrẹ́čast, vrẹ̑čar, vrẹ̑čarica. |
| Enako je cslovan. vrěšta ‛vreča’, hrv., srb. vrȅća, sorodno še slovaš. vrece ‛vreča’ in nar. rus. veretá ‛vreča iz grobega platna ali iz rogozovine’. Pslovan. *ve̋rt'a, *ve̋rt'e, *verta̋ so izpeljanke iz ide. korena *h2u̯er- ‛vezati, nizati, postavljati v vrsto; viseti’, iz katerega je še npr. lit. vérti ‛vdevati, vstavljati’, let. ver̃t ‛vdevati, vesti, šivati’, gr. aeírō, aírō ‛nizam, vežem, spenjam’, alb. vjerr ‛obesim’. Pslovan. *ve̋rt'a in sorodno je prvotno verjetno pomenilo *‛kar se zaveže’ (Gl, 682, Po, 1150). |