| vršīti -ím nedov. lat.‛exsequi, efficere, facere’ (16. stol.), vršȋlec, vršȋlka, dovršīti, dovrševáti, dovršȅn, dovȓšen, nȅdovȓšen, izvršīti, star. zvršiti (16. stol.), izvrševáti, izvršȅn, izvȓšen, izvršȋtev, izvršȋtelj, završīti (16. stol.), završeváti. |
| Enako je cslovan. vrъšiti ‛delati, izdelovati’, hrv., srb. vŕšiti ‛opravljati delo’, rus. veršítь ‛vršiti, odločati’. Pslovan. ali slovan. *vьrši̋ti je izpeljano iz *vь̑rxъ ‛vrh’ (Gl, 687) v metaforičnem pomenu ‛zaključek’. Beseda je torej prvotno pomenila ‛delati vrh, zaključevati neko delo’. K pomenskemu razvoju prim. gr. kolophṓn ‛vrh’ in ‛zaključek’. |