| zémlja -e ž lat.‛terra, tellus, humus, gleba’ (10. stol.), zémljica, zemljíšče, zēmeljski, zemlják, zemljȁn, zemljȋški, zȇmeljn, ozẹ̑mlje, ozẹ̑meljski, ozemljīti, podzẹ̑mlje, podzẹ̑meljski, pozēmeljski, podzẹ̑mski, pozẹ̑mski. |
| Enako je stcslovan. zemlja, hrv., srb. zèmlja, rus. zemljá, češ. země. Pslovan. *zeml'a̋ ‛zemlja’ je dalje enako z lit. žẽmė, let. zeme, stprus. same ‛zemlja’, kar se je prav tako razvilo iz baltoslov. *źẽmii̯ā, izpeljanke iz ide. mestnika *dhg'hémi ‛na zemlji’, znanega v stind. kṣámi ‛na zemlji’. Ide. *dhég'h-ōm, rod. *dhg'h-m-és ‛zemlja’ je dalo še het. tekán, rod. dagnaš, luv. tiyamiš, stind. kṣā́ḥ, rod. jmáḥ, av. zā̊, rod. zəmō, gr. khthṓn, rod. khthónos, alb. dhe, toh. A tkaṃ, B keṃ, lat. humus ‛zemlja’ in stir. dú, rod. don ‛mesto, kraj’ (Schindler, Sprache XIII, 191 ss., Va II, 93, Po, 414; NIL, 86 ss.). |