| Slovensko gradivo | ||
| zúbelj -blja m lat.‛flamma’ (19. stol.), nar. tudi znúbelj, žnúbelj, star. zublja ‛bakla’ (17. stol.). | ||
| Razlaga | ||
| Enako je hrv. zȕblja ‛bakla’, nar. belorus. zúbélь, zúbjalь ‛priprava za zakajanje čebel’ (Polesje), sorodno še češ. zub v pomenu ‛zubelj’, kar sicer v prvi vrsti pomeni ‛zob’. Sloven. zúbelj je v knjiž. jezik prišlo iz kraškega narečja, v katerem je pslovan. ǫ prešel v u, zato je možno rekonstruirati *zǫ̋b(ъ)l(')ь in to imeti za izpeljanko iz pslovan. *zǫ̑bъ ‛zob’. Priprava za zakajanje čebel, ki se nar. rus. glasi zubenь, je palica, ki ima na koncu štiri zobem podobne konice, na katere nataknejo tlečo drevesno gobo. Sloven. pomen ‛plamen’ je možno razumeti kot ‛zob’, ker ogenj z zublji jé, lahko pa izvira tudi iz pomena ‛bakla’, ta pa iz ‛zobata (palica)’ (Kurkina, Dialektnaja struktura praslavjanskogo jazyka po dannym južnoslavjanskoj leksiki, 145 s.). V prid druge pomenske razlage govorijo naglasne razmere, saj akut domnevno kaže na podaljšano prevojno stopnjo korenskega samoglasnika, ta pa je v funkciji izražanja pripadnosti, lastnine, v danem primeru *‛imajoč zobe’. Manj verjeten je star. poskus razlage, po katerem naj bi bilo sorodno lit. žìbė ‛luč, svetilka’, žiburỹs, žiuburỹs ‛luč, bakla’, žibė́ti ‛svetiti’, let. zibêt v enakem pomenu (tako Mi, 404). | ||
| Povezana iztočnica | ||
| Dalje glej zọ̑b. | ||
Dostopnost
Dostopnost