| zvọ̑n -a in zvonȃ m lat.‛campana’ (16. stol.), zvónec, zvónček, zvónčnica (po zgledu lat. campanulla ‛zvončnica’, manjšalnice od lat. campana ‛zvon’), zvonár, zvoník, zvonīti, odzvonīti, odzvānjati, pozvonīti, pozvānjati, zazvonīti. |
| Enako ali sorodno je stcslovan. zvonъ ‛zvok, hrup’, hrv., srb. zvȍn ‛zvonjenje, udarec ob zvon’, zvȍno ‛zvon’, rus. zvón ‛žvenket’, zvonók ‛zvonec’, češ. zvon ‛zvon’. Pslovan. *zvȍnъ ‛žvenket, zvok, hrup’ se je razvilo iz ide. *g'hu̯óno- ‛glas, zvok’, iz česar je še alb. zë, določna oblika zëri ‛glas, zvok’ in arm. jain ‛glas’, tvorbe iz ide. baze *g'hu̯en- ‛zveneti’. Sorodno utegne biti tudi gr. phōnḗ v enakem pomenu, če iz *g'hu̯ōnáh2 (Va II, 87 s., SA, 338, Po, 490, Fr 1059). |