| žrẹ́ti žrȅm nedov. lat.‛vorare’ (16. stol.), nažrẹ́ti se, nažȋrati se, odžrẹ́ti, odžȋrati, požrẹ́ti (16. stol.), požȋrati, požirȃlnik, požȋrek, požerūh, požrẹ́šen, požrẹ́šnost, požrẹ̑šnež, zažrẹ́ti, zažȋrati. |
| Enako ali sorodno je stcslovan. žrěti, požrěti, sed. žьrǫ ‛žreti’, hrv., srb. ždèrati, sed. ždȅrēm, rus. žrátь, sed. žrú, češ. žrát, sed. žeru. Pslovan. *že̋rti (sekundarno *žьra̋ti), sed. *žь̏rǫ je dalje sorodno z lit. gérti, sed. geriù ‛piti’, let. dzêrt, sed. dzeŗu v enakem pomenu, stind. giráti, gr̥ṇā́ti ‛golta’, arm. keri ‛pojedel sem’, gr. borá ‛hrana’, bibrṓskō ‛jem, požiram’, lat. vorāre ‛požirati, žreti’, vse iz ide. baze *gu̯erh3- ‛žreti, požirati’ (Tr, 89, Va II, 62, Po, 474 s., LIV, 189), |