| žvéplo -a s lat.‛sulphur’ (16. stol.), žveplẹ̑n, žvéplast, žveplár, žveplẹ́nka, žveplīti, žvepláti, ožveplīti, ožvepláti, zažveplīti, zažvepláti. |
| Prevzeto iz bav. stvnem. *swëpal, kar ustreza stvnem. swëbal, srvnem. swëbel, danes bav. nem. Schwebel, knjiž. nem. Schwefel ‛žveplo’ (ST, 256). Nem. beseda, ki je dalje sorodna z got. swibls in niz. zwavel, je v neki nepojasnjeni zvezi z lat. sulphur ‛žveplo’. Ni izključeno, da germ. in lat. beseda izvirata iz ide. *su̯el-plo-, izpeljanke iz baze *su̯el- ‛goreti’ (Pf, 1258). |