1. oddajati močen, globok zvok, zlasti ob nekaterih naravnih pojavih► sam. beseda v imenovalniku + glag. - ● morje, slap buči ● veter buči ● valovi bučijo
Močno piha, morje pa tako buči, da smo morali vpiti med seboj. Na vrhu stene stoji grad, v globinah pod njim pa bučijo mogočni slapovi. Veter je bučal in rohnel in ji nosil sneg v obraz. 1.1. premikati se ob oddajanju takega zvoka► sam. beseda v imenovalniku + glag. Nekaterih skalnih pregrad, čez katere bučijo slapovi, zaradi spolzkosti ni mogoče preplezati. 2. navadno brezosebno, ekspresivno z govorjenjem, kričanjem, premikanjem, navadno več oseb, povzročati močne, globoke zvoke, hrup► glag. + od + sam. beseda v rodilniku Skočil je pokonci in se pognal za bežečim gospodom; medtem je v razredu že bučalo od smeha. Verjetno ni treba zapisati, da so Križanke tudi letos bučale od navdušenja. 2.1. ekspresivno pojavljati se, izražati se kot tak zvok► sam. beseda v imenovalniku + glag. Iz lokala je bučala glasba, zraven so na ves glas prepevali še gostje. 3. navadno brezosebno zaznavati v sebi neprijeten, glasen, globok zvok, zlasti ob slabem počutju ali vznemirjenosti► glag. + v + sam. beseda v mestniku Če nam nenehno buči v glavi in se ne moremo zbrati, pomeni, da smo v stresu. Kri mu je bučala v ušesih, da je komaj razločil svoj glas. 4. ekspresivno biti prisoten, pojavljati se v veliki meri, tako da je to očitno, zaznavno► sam. beseda v imenovalniku + glag. Okoli zgodovinske kulise buči življenje sodobnega velemesta, v njem pa nas pričaka samosvoje vzdušje. sedanjik
| EDNINA |
| 1. oseba | bučim |
| 2. oseba | bučiš |
| 3. oseba | buči |
| DVOJINA |
| 1. oseba | bučiva |
| 2. oseba | bučita |
| 3. oseba | bučita |
| MNOŽINA |
| 1. oseba | bučimo |
| 2. oseba | bučite |
| 3. oseba | bučijo |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| 1. oseba | bučim | bučiva | bučimo |
| 2. oseba | bučiš | bučita | bučite |
| 3. oseba | buči | bučita | bučijo |
velelnik
| EDNINA |
| 1. oseba | |
| 2. oseba | buči |
| DVOJINA |
| 1. oseba | bučiva |
| 2. oseba | bučita |
| MNOŽINA |
| 1. oseba | bučimo |
| 2. oseba | bučite |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| 1. oseba | | bučiva | bučimo |
| 2. oseba | buči | bučita | bučite |
| EDNINA |
| moški spol | bučal |
| ženski spol | bučala |
| srednji spol | bučalo |
| DVOJINA |
| moški spol | bučala |
| ženski spol | bučali |
| srednji spol | bučali |
| MNOŽINA |
| moški spol | bučali |
| ženski spol | bučale |
| srednji spol | bučala |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| moški spol | bučal | bučala | bučali |
| ženski spol | bučala | bučali | bučale |
| srednji spol | bučalo | bučali | bučala |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučeč |
| rodilnik | bučečega |
| dajalnik | bučečemu |
| tožilnik | bučeč
bučečega |
| mestnik | pri bučečem |
| orodnik | z bučečim |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučeča |
| rodilnik | bučečih |
| dajalnik | bučečima |
| tožilnik | bučeča |
| mestnik | pri bučečih |
| orodnik | z bučečima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučeči |
| rodilnik | bučečih |
| dajalnik | bučečim |
| tožilnik | bučeče |
| mestnik | pri bučečih |
| orodnik | z bučečimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučeč | bučeča | bučeči |
| rodilnik | bučečega | bučečih | bučečih |
| dajalnik | bučečemu | bučečima | bučečim |
| tožilnik | bučeč
živo bučečega | bučeča | bučeče |
| mestnik | pri bučečem | pri bučečih | pri bučečih |
| orodnik | z bučečim | z bučečima | z bučečimi |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučeča |
| rodilnik | bučeče |
| dajalnik | bučeči |
| tožilnik | bučečo |
| mestnik | pri bučeči |
| orodnik | z bučečo |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučeči |
| rodilnik | bučečih |
| dajalnik | bučečima |
| tožilnik | bučeči |
| mestnik | pri bučečih |
| orodnik | z bučečima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučeče |
| rodilnik | bučečih |
| dajalnik | bučečim |
| tožilnik | bučeče |
| mestnik | pri bučečih |
| orodnik | z bučečimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučeča | bučeči | bučeče |
| rodilnik | bučeče | bučečih | bučečih |
| dajalnik | bučeči | bučečima | bučečim |
| tožilnik | bučečo | bučeči | bučeče |
| mestnik | pri bučeči | pri bučečih | pri bučečih |
| orodnik | z bučečo | z bučečima | z bučečimi |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučeče |
| rodilnik | bučečega |
| dajalnik | bučečemu |
| tožilnik | bučeče |
| mestnik | pri bučečem |
| orodnik | z bučečim |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučeči |
| rodilnik | bučečih |
| dajalnik | bučečima |
| tožilnik | bučeči |
| mestnik | pri bučečih |
| orodnik | z bučečima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučeča |
| rodilnik | bučečih |
| dajalnik | bučečim |
| tožilnik | bučeča |
| mestnik | pri bučečih |
| orodnik | z bučečimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučeče | bučeči | bučeča |
| rodilnik | bučečega | bučečih | bučečih |
| dajalnik | bučečemu | bučečima | bučečim |
| tožilnik | bučeče | bučeči | bučeča |
| mestnik | pri bučečem | pri bučečih | pri bučečih |
| orodnik | z bučečim | z bučečima | z bučečimi |
GLAGOLNIK
| EDNINA |
| imenovalnik | bučanje |
| rodilnik | bučanja |
| dajalnik | bučanju |
| tožilnik | bučanje |
| mestnik | pri bučanju |
| orodnik | z bučanjem |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučanji |
| rodilnik | bučanj |
| dajalnik | bučanjema |
| tožilnik | bučanji |
| mestnik | pri bučanjih |
| orodnik | z bučanjema |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučanja |
| rodilnik | bučanj |
| dajalnik | bučanjem |
| tožilnik | bučanja |
| mestnik | pri bučanjih |
| orodnik | z bučanji |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučanje | bučanji | bučanja |
| rodilnik | bučanja | bučanj | bučanj |
| dajalnik | bučanju | bučanjema | bučanjem |
| tožilnik | bučanje | bučanji | bučanja |
| mestnik | pri bučanju | pri bučanjih | pri bučanjih |
| orodnik | z bučanjem | z bučanjema | z bučanji |
sedanjik
| EDNINA |
| 1. oseba | bučím |
| 2. oseba | bučíš |
| 3. oseba | bučí |
| DVOJINA |
| 1. oseba | bučíva |
| 2. oseba | bučíta |
| 3. oseba | bučíta |
| MNOŽINA |
| 1. oseba | bučímo |
| 2. oseba | bučíte |
| 3. oseba | bučíjo |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| 1. oseba | bučím | bučíva | bučímo |
| 2. oseba | bučíš | bučíta | bučíte |
| 3. oseba | bučí | bučíta | bučíjo |
velelnik
| EDNINA |
| 1. oseba | |
| 2. oseba | búči |
| DVOJINA |
| 1. oseba | bučíva |
| 2. oseba | bučíta |
| MNOŽINA |
| 1. oseba | bučímo |
| 2. oseba | bučíte |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| 1. oseba | | bučíva | bučímo |
| 2. oseba | búči | bučíta | bučíte |
| EDNINA |
| moški spol | búčal |
| ženski spol | bučála |
| srednji spol | bučálo |
| DVOJINA |
| moški spol | bučála |
| ženski spol | bučáli |
| srednji spol | bučáli |
| MNOŽINA |
| moški spol | bučáli |
| ženski spol | bučále |
| srednji spol | bučála |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| moški spol | búčal | bučála | bučáli |
| ženski spol | bučála | bučáli | bučále |
| srednji spol | bučálo | bučáli | bučála |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučèč |
| rodilnik | bučéčega |
| dajalnik | bučéčemu |
| tožilnik | bučèč
bučéčega |
| mestnik | pri bučéčem |
| orodnik | z bučéčim |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučéča |
| rodilnik | bučéčih |
| dajalnik | bučéčima |
| tožilnik | bučéča |
| mestnik | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučéči |
| rodilnik | bučéčih |
| dajalnik | bučéčim |
| tožilnik | bučéče |
| mestnik | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučèč | bučéča | bučéči |
| rodilnik | bučéčega | bučéčih | bučéčih |
| dajalnik | bučéčemu | bučéčima | bučéčim |
| tožilnik | bučèč
živo bučéčega | bučéča | bučéče |
| mestnik | pri bučéčem | pri bučéčih | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčim | z bučéčima | z bučéčimi |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučéča |
| rodilnik | bučéče |
| dajalnik | bučéči |
| tožilnik | bučéčo |
| mestnik | pri bučéči |
| orodnik | z bučéčo |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučéči |
| rodilnik | bučéčih |
| dajalnik | bučéčima |
| tožilnik | bučéči |
| mestnik | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučéče |
| rodilnik | bučéčih |
| dajalnik | bučéčim |
| tožilnik | bučéče |
| mestnik | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučéča | bučéči | bučéče |
| rodilnik | bučéče | bučéčih | bučéčih |
| dajalnik | bučéči | bučéčima | bučéčim |
| tožilnik | bučéčo | bučéči | bučéče |
| mestnik | pri bučéči | pri bučéčih | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčo | z bučéčima | z bučéčimi |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučéče |
| rodilnik | bučéčega |
| dajalnik | bučéčemu |
| tožilnik | bučéče |
| mestnik | pri bučéčem |
| orodnik | z bučéčim |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučéči |
| rodilnik | bučéčih |
| dajalnik | bučéčima |
| tožilnik | bučéči |
| mestnik | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučéča |
| rodilnik | bučéčih |
| dajalnik | bučéčim |
| tožilnik | bučéča |
| mestnik | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučéče | bučéči | bučéča |
| rodilnik | bučéčega | bučéčih | bučéčih |
| dajalnik | bučéčemu | bučéčima | bučéčim |
| tožilnik | bučéče | bučéči | bučéča |
| mestnik | pri bučéčem | pri bučéčih | pri bučéčih |
| orodnik | z bučéčim | z bučéčima | z bučéčimi |
GLAGOLNIK
| EDNINA |
| imenovalnik | bučánje |
| rodilnik | bučánja |
| dajalnik | bučánju |
| tožilnik | bučánje |
| mestnik | pri bučánju |
| orodnik | z bučánjem |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučánji |
| rodilnik | bučánj |
| dajalnik | bučánjema |
| tožilnik | bučánji |
| mestnik | pri bučánjih |
| orodnik | z bučánjema |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučánja |
| rodilnik | bučánj |
| dajalnik | bučánjem |
| tožilnik | bučánja |
| mestnik | pri bučánjih |
| orodnik | z bučánji |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučánje | bučánji | bučánja |
| rodilnik | bučánja | bučánj | bučánj |
| dajalnik | bučánju | bučánjema | bučánjem |
| tožilnik | bučánje | bučánji | bučánja |
| mestnik | pri bučánju | pri bučánjih | pri bučánjih |
| orodnik | z bučánjem | z bučánjema | z bučánji |
sedanjik
| EDNINA |
| 1. oseba | bučím |
| 2. oseba | bučíš |
| 3. oseba | bučí |
| DVOJINA |
| 1. oseba | bučíva |
| 2. oseba | bučíta |
| 3. oseba | bučíta |
| MNOŽINA |
| 1. oseba | bučímo |
| 2. oseba | bučíte |
| 3. oseba | bučíjo |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| 1. oseba | bučím | bučíva | bučímo |
| 2. oseba | bučíš | bučíta | bučíte |
| 3. oseba | bučí | bučíta | bučíjo |
velelnik
| EDNINA |
| 1. oseba | |
| 2. oseba | búči |
| DVOJINA |
| 1. oseba | bučȋva |
| 2. oseba | bučȋta |
| MNOŽINA |
| 1. oseba | bučȋmo |
| 2. oseba | bučȋte |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| 1. oseba | | bučȋva | bučȋmo |
| 2. oseba | búči | bučȋta | bučȋte |
| EDNINA |
| moški spol | búčal |
| ženski spol | bučȃla |
| srednji spol | bučȃlo |
| DVOJINA |
| moški spol | bučȃla |
| ženski spol | bučȃli |
| srednji spol | bučȃli |
| MNOŽINA |
| moški spol | bučȃli |
| ženski spol | bučȃle |
| srednji spol | bučȃla |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| moški spol | búčal | bučȃla | bučȃli |
| ženski spol | bučȃla | bučȃli | bučȃle |
| srednji spol | bučȃlo | bučȃli | bučȃla |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučȅč |
| rodilnik | bučẹ́čega |
| dajalnik | bučẹ́čemu |
| tožilnik | bučȅč
bučẹ́čega |
| mestnik | pri bučẹ́čem |
| orodnik | z bučẹ́čim |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučẹ́ča |
| rodilnik | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́čima |
| tožilnik | bučẹ́ča |
| mestnik | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučẹ́či |
| rodilnik | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́čim |
| tožilnik | bučẹ́če |
| mestnik | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučȅč | bučẹ́ča | bučẹ́či |
| rodilnik | bučẹ́čega | bučẹ́čih | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́čemu | bučẹ́čima | bučẹ́čim |
| tožilnik | bučȅč
živo bučẹ́čega | bučẹ́ča | bučẹ́če |
| mestnik | pri bučẹ́čem | pri bučẹ́čih | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čim | z bučẹ́čima | z bučẹ́čimi |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučẹ́ča |
| rodilnik | bučẹ́če |
| dajalnik | bučẹ́či |
| tožilnik | bučẹ́čo |
| mestnik | pri bučẹ́či |
| orodnik | z bučẹ́čo |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučẹ́či |
| rodilnik | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́čima |
| tožilnik | bučẹ́či |
| mestnik | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučẹ́če |
| rodilnik | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́čim |
| tožilnik | bučẹ́če |
| mestnik | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučẹ́ča | bučẹ́či | bučẹ́če |
| rodilnik | bučẹ́če | bučẹ́čih | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́či | bučẹ́čima | bučẹ́čim |
| tožilnik | bučẹ́čo | bučẹ́či | bučẹ́če |
| mestnik | pri bučẹ́či | pri bučẹ́čih | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čo | z bučẹ́čima | z bučẹ́čimi |
| EDNINA |
| imenovalnik | bučẹ́če |
| rodilnik | bučẹ́čega |
| dajalnik | bučẹ́čemu |
| tožilnik | bučẹ́če |
| mestnik | pri bučẹ́čem |
| orodnik | z bučẹ́čim |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučẹ́či |
| rodilnik | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́čima |
| tožilnik | bučẹ́či |
| mestnik | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čima |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučẹ́ča |
| rodilnik | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́čim |
| tožilnik | bučẹ́ča |
| mestnik | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čimi |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučẹ́če | bučẹ́či | bučẹ́ča |
| rodilnik | bučẹ́čega | bučẹ́čih | bučẹ́čih |
| dajalnik | bučẹ́čemu | bučẹ́čima | bučẹ́čim |
| tožilnik | bučẹ́če | bučẹ́či | bučẹ́ča |
| mestnik | pri bučẹ́čem | pri bučẹ́čih | pri bučẹ́čih |
| orodnik | z bučẹ́čim | z bučẹ́čima | z bučẹ́čimi |
GLAGOLNIK
| EDNINA |
| imenovalnik | bučȃnje |
| rodilnik | bučȃnja |
| dajalnik | bučȃnju |
| tožilnik | bučȃnje |
| mestnik | pri bučȃnju |
| orodnik | z bučȃnjem |
| DVOJINA |
| imenovalnik | bučȃnji |
| rodilnik | bučȃnj |
| dajalnik | bučȃnjema |
| tožilnik | bučȃnji |
| mestnik | pri bučȃnjih |
| orodnik | z bučȃnjema |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | bučȃnja |
| rodilnik | bučȃnj |
| dajalnik | bučȃnjem |
| tožilnik | bučȃnja |
| mestnik | pri bučȃnjih |
| orodnik | z bučȃnji |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | bučȃnje | bučȃnji | bučȃnja |
| rodilnik | bučȃnja | bučȃnj | bučȃnj |
| dajalnik | bučȃnju | bučȃnjema | bučȃnjem |
| tožilnik | bučȃnje | bučȃnji | bučȃnja |
| mestnik | pri bučȃnju | pri bučȃnjih | pri bučȃnjih |
| orodnik | z bučȃnjem | z bučȃnjema | z bučȃnji |
1. oddajati močen, globok zvok, zlasti ob nekaterih naravnih pojavihMočno piha, morje pa tako buči, da smo morali vpiti med seboj.1.1. premikati se ob oddajanju takega zvokaNekaterih skalnih pregrad, čez katere bučijo slapovi, zaradi spolzkosti ni mogoče preplezati. 2. navadno brezosebno, ekspresivno z govorjenjem, kričanjem, premikanjem, navadno več oseb, povzročati močne, globoke zvoke, hrupSkočil je pokonci in se pognal za bežečim gospodom; medtem je v razredu že bučalo od smeha.2.1. ekspresivno pojavljati se, izražati se kot tak zvokIz lokala je bučala glasba, zraven so na ves glas prepevali še gostje. 3. navadno brezosebno zaznavati v sebi neprijeten, glasen, globok zvok, zlasti ob slabem počutju ali vznemirjenostiČe nam nenehno buči v glavi in se ne moremo zbrati, pomeni, da smo v stresu. 4. ekspresivno biti prisoten, pojavljati se v veliki meri, tako da je to očitno, zaznavnoOkoli zgodovinske kulise buči življenje sodobnega velemesta, v njem pa nas pričaka samosvoje vzdušje. = cslov. bučati, hrv., srb. búčati, rus. búčatь, češ. bučet < pslov. *bučati, iz ide. *beu̯‑ ali *bheu̯‑, tako kot litov. baũkti - več ... eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016, www.fran.si, dostop 23. 11. 2024.
Dostopnost