samostalnik moškega spolamanj formalno kdor se (rad) pretirano hvali, izpostavlja s svojimi dejanji, dosežki, premoženjem► prid. beseda + sam. beseda Za njih mislijo, da so navadni važiči, ki se v življenju želijo postavljati s hitrimi avti. Z enim stavkom in ustrezno razlago boste osupnili tudi največjega nogometnega važiča v vaši družbi. ► sam. beseda v imenovalniku + glag. Važič se zdaj dela, kot da me ne pozna. | EDNINA |
| imenovalnik | važič |
| rodilnik | važiča |
| dajalnik | važiču |
| tožilnik | važiča |
| mestnik | pri važiču |
| orodnik | z važičem |
| DVOJINA |
| imenovalnik | važiča |
| rodilnik | važičev |
| dajalnik | važičema |
| tožilnik | važiča |
| mestnik | pri važičih |
| orodnik | z važičema |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | važiči |
| rodilnik | važičev |
| dajalnik | važičem |
| tožilnik | važiče |
| mestnik | pri važičih |
| orodnik | z važiči |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | važič | važiča | važiči |
| rodilnik | važiča | važičev | važičev |
| dajalnik | važiču | važičema | važičem |
| tožilnik | važiča | važiča | važiče |
| mestnik | pri važiču | pri važičih | pri važičih |
| orodnik | z važičem | z važičema | z važiči |
| EDNINA |
| imenovalnik | vážič |
| rodilnik | vážiča |
| dajalnik | vážiču |
| tožilnik | vážiča |
| mestnik | pri vážiču |
| orodnik | z vážičem |
| DVOJINA |
| imenovalnik | vážiča |
| rodilnik | vážičev |
| dajalnik | vážičema |
| tožilnik | vážiča |
| mestnik | pri vážičih |
| orodnik | z vážičema |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | vážiči |
| rodilnik | vážičev |
| dajalnik | vážičem |
| tožilnik | vážiče |
| mestnik | pri vážičih |
| orodnik | z vážiči |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | vážič | vážiča | vážiči |
| rodilnik | vážiča | vážičev | vážičev |
| dajalnik | vážiču | vážičema | vážičem |
| tožilnik | vážiča | vážiča | vážiče |
| mestnik | pri vážiču | pri vážičih | pri vážičih |
| orodnik | z vážičem | z vážičema | z vážiči |
| EDNINA |
| imenovalnik | vȃžič |
| rodilnik | vȃžiča |
| dajalnik | vȃžiču |
| tožilnik | vȃžiča |
| mestnik | pri vȃžiču |
| orodnik | z vȃžičem |
| DVOJINA |
| imenovalnik | vȃžiča |
| rodilnik | vȃžičev |
| dajalnik | vȃžičema |
| tožilnik | vȃžiča |
| mestnik | pri vȃžičih |
| orodnik | z vȃžičema |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | vȃžiči |
| rodilnik | vȃžičev |
| dajalnik | vȃžičem |
| tožilnik | vȃžiče |
| mestnik | pri vȃžičih |
| orodnik | z vȃžiči |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | vȃžič | vȃžiča | vȃžiči |
| rodilnik | vȃžiča | vȃžičev | vȃžičev |
| dajalnik | vȃžiču | vȃžičema | vȃžičem |
| tožilnik | vȃžiča | vȃžiča | vȃžiče |
| mestnik | pri vȃžiču | pri vȃžičih | pri vȃžičih |
| orodnik | z vȃžičem | z vȃžičema | z vȃžiči |
samostalnik moškega spolamanj formalno kdor se (rad) pretirano hvali, izpostavlja s svojimi dejanji, dosežki, premoženjemZa njih mislijo, da so navadni važiči, ki se v življenju želijo postavljati s hitrimi avti. eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016, www.fran.si, dostop 23. 11. 2024.
Dostopnost