1. manj formalno uporablja se, ko govorec koga pozdravi, zlasti znanca»Živijo,« je rekla, ko je vstopila. Živijo! Kako si? Si dobro potoval? Živijo, Andraž tu, ali govorim s Tomažem? »Pokličem te, ko pridem domov. Živijo!« Odložil je slušalko in pogledal na uro. »Tudi midva morava še nekaj urediti.« »Živijo, upam, da se kmalu srečamo.« Odšla sta.
2. ekspresivno uporablja se, ko govorec kaj pozdravi, sprejme z radostjo, zanosomŽivijo, življenje! Živijo, prostost! Živijo, veselje!
3. starinsko uporablja se, ko govorec slovesno pozdravlja pomembno oseboBog živi Njegovo kraljevo visokost našega junaškega prestolonaslednika in regenta! Živijo! Živijo! Živijo! Tudi mariborski župan je zbrane nagovoril v nemščini, čeprav so slovenski vzkliki »Živijo!« menda krepko preglasili nemške »Hoch!«
4. kot samostalnik manj formalen pozdrav, zlasti znancaSeveda, pričakujem »Dober dan!«, jaz pa jim odgovorim s svojim »Živijo!«
1. manj formalno uporablja se, ko govorec koga pozdravi, zlasti znanca»Živijo,« je rekla, ko je vstopila.
2. ekspresivno uporablja se, ko govorec kaj pozdravi, sprejme z radostjo, zanosomŽivijo, življenje! Živijo, prostost! Živijo, veselje!
3. starinsko uporablja se, ko govorec slovesno pozdravlja pomembno oseboBog živi Njegovo kraljevo visokost našega junaškega prestolonaslednika in regenta! Živijo! Živijo! Živijo!
4. kot samostalnik manj formalen pozdrav, zlasti znancaSeveda, pričakujem »Dober dan!«, jaz pa jim odgovorim s svojim »Živijo!«
Dostopnost