1. manj formalno uporablja se, ko govorec koga pozdravi, zlasti znancaŽivio, tukaj Lili. Se lahko oglasim? Nekaj ti moram nujno povedati. Slednjič me je opazil. »O, ejga, živio!« Moram oditi, živio.
2. ekspresivno uporablja se, ko govorec kaj pozdravi, sprejme z radostjo, zanosomŽivio, počitnice, in na svidenje jeseni!
3. starinsko uporablja se, ko govorec slovesno pozdravlja pomembno oseboVsi prisotni so na pobudo govornikov vzklikali: »Živio!«, »Slava!«, »Slava Mu!« Po koncu gledališke igre, uprizorjene v dvorani ljubljanske Drame v čast Bleiweisove sedemdesetletnice, je »zaoril po dvorani stoteroglasni vzklik: ‘Živio oče Bleiweis!’«
4. kot samostalnik manj formalen pozdrav, zlasti znancaSlišal je še lunin »Živio«, in naenkrat se je spet znašel na travniku.
5. kot samostalnik, starinsko slovesni pozdrav pomembne osebeIz vseh grl je zadonel hvaležni živio. Pred kadetskim zavodom je 140 fantov z Murskega polja ob mimohodu na čilih konjih klicalo živio cesarju.
1. manj formalno uporablja se, ko govorec koga pozdravi, zlasti znancaŽivio, tukaj Lili. Se lahko oglasim? Nekaj ti moram nujno povedati.
2. ekspresivno uporablja se, ko govorec kaj pozdravi, sprejme z radostjo, zanosomŽivio, počitnice, in na svidenje jeseni!
3. starinsko uporablja se, ko govorec slovesno pozdravlja pomembno oseboVsi prisotni so na pobudo govornikov vzklikali: »Živio!«, »Slava!«, »Slava Mu!«
4. kot samostalnik manj formalen pozdrav, zlasti znancaSlišal je še lunin »Živio«, in naenkrat se je spet znašel na travniku.
5. kot samostalnik, starinsko slovesni pozdrav pomembne osebeIz vseh grl je zadonel hvaležni živio.
Dostopnost