1. manj formalno uporablja se, ko govorec koga pozdravi, zlasti znanca»Živjo,« me je pozdravil in se ustavil. Andrej, živjo, Uroš pri telefonu. Živjo, kako? »Živjo, grem«, sem zaklical. Končno se je zganil, zmignil z rameni in nekam mlaskajoče izjavil, no, potem pa nič, živjo in dobro se imej, ter odkolovratil.
2. kot samostalnik manj formalen pozdrav, zlasti znancaZ živjo smo pozdravljali prijatelja na drugi strani sobe. Vse bo skrajno poslovno in si najbrž ne bova mogla reči kaj več kot uradni živjo. Ko sva prišla v lokal, sva izmenjala le zadržani »živjo« in »kako si«, potem pa sva se pogreznila v tišino.
Dostopnost