čudákinja čudákinje[čudákinja] samostalnik ženskega spolaženska, ki se v nazoru, vedenju, videzu zelo razlikuje od drugih ali se ji to pripisuje► glag. + za + sam. beseda v tožilniku - ● imeti koga za čudakinjo ● veljati za čudakinjo
V otroštvu je veljala za čudakinjo, saj se je raje kot z ljudmi družila s knjigami. Imeli so jo za čudakinjo, ki ne ve, kaj bi sama s seboj. ► vezni glag. + sam. beseda v imenovalniku »Bila sem čudakinja,« je bila odkrita in dodala, da se še vedno počuti drugačno. ► prid. beseda + sam. beseda Vsem sem se zdela prava čudakinja. | EDNINA |
| imenovalnik | čudakinja |
| rodilnik | čudakinje |
| dajalnik | čudakinji |
| tožilnik | čudakinjo |
| mestnik | pri čudakinji |
| orodnik | s čudakinjo |
| DVOJINA |
| imenovalnik | čudakinji |
| rodilnik | čudakinj |
| dajalnik | čudakinjama |
| tožilnik | čudakinji |
| mestnik | pri čudakinjah |
| orodnik | s čudakinjama |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | čudakinje |
| rodilnik | čudakinj |
| dajalnik | čudakinjam |
| tožilnik | čudakinje |
| mestnik | pri čudakinjah |
| orodnik | s čudakinjami |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | čudakinja | čudakinji | čudakinje |
| rodilnik | čudakinje | čudakinj | čudakinj |
| dajalnik | čudakinji | čudakinjama | čudakinjam |
| tožilnik | čudakinjo | čudakinji | čudakinje |
| mestnik | pri čudakinji | pri čudakinjah | pri čudakinjah |
| orodnik | s čudakinjo | s čudakinjama | s čudakinjami |
| EDNINA |
| imenovalnik | čudákinja |
| rodilnik | čudákinje |
| dajalnik | čudákinji |
| tožilnik | čudákinjo |
| mestnik | pri čudákinji |
| orodnik | s čudákinjo |
| DVOJINA |
| imenovalnik | čudákinji |
| rodilnik | čudákinj |
| dajalnik | čudákinjama |
| tožilnik | čudákinji |
| mestnik | pri čudákinjah |
| orodnik | s čudákinjama |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | čudákinje |
| rodilnik | čudákinj |
| dajalnik | čudákinjam |
| tožilnik | čudákinje |
| mestnik | pri čudákinjah |
| orodnik | s čudákinjami |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | čudákinja | čudákinji | čudákinje |
| rodilnik | čudákinje | čudákinj | čudákinj |
| dajalnik | čudákinji | čudákinjama | čudákinjam |
| tožilnik | čudákinjo | čudákinji | čudákinje |
| mestnik | pri čudákinji | pri čudákinjah | pri čudákinjah |
| orodnik | s čudákinjo | s čudákinjama | s čudákinjami |
| EDNINA |
| imenovalnik | čudákinja |
| rodilnik | čudákinje |
| dajalnik | čudákinji |
| tožilnik | čudákinjo |
| mestnik | pri čudákinji |
| orodnik | s čudȃkinjo |
| DVOJINA |
| imenovalnik | čudákinji |
| rodilnik | čudȃkinj |
| dajalnik | čudákinjama |
| tožilnik | čudákinji |
| mestnik | pri čudákinjah |
| orodnik | s čudákinjama |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | čudákinje |
| rodilnik | čudȃkinj |
| dajalnik | čudákinjam |
| tožilnik | čudákinje |
| mestnik | pri čudákinjah |
| orodnik | s čudákinjami |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | čudákinja | čudákinji | čudákinje |
| rodilnik | čudákinje | čudȃkinj | čudȃkinj |
| dajalnik | čudákinji | čudákinjama | čudákinjam |
| tožilnik | čudákinjo | čudákinji | čudákinje |
| mestnik | pri čudákinji | pri čudákinjah | pri čudákinjah |
| orodnik | s čudȃkinjo | s čudákinjama | s čudákinjami |
čudákinja čudákinje[čudákinja] samostalnik ženskega spolaženska, ki se v nazoru, vedenju, videzu zelo razlikuje od drugih ali se ji to pripisujeV otroštvu je veljala za čudakinjo, saj se je raje kot z ljudmi družila s knjigami. eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016, www.fran.si, dostop 24. 11. 2024.
Dostopnost