glágolnik glágolnika[glágolnik] samostalnik moškega spolaiz jezikoslovja samostalniška oblika glagola, ki označuje dejanje ali stanjeRitem in dinamiko verzov v angleščini spodbujajo glagolniki in sedanji deležniki, česar zaradi lastnosti slovenščine v prevodu ni moč doseči. Pesniki in pisatelji ekspresionističnega sloga so rabili glagolnik v drugem sklonu, da bi zvenel bolj abstraktno, npr. senca dehtenja. Posvet je po SSKJ glagolnik od posvetovati se, katerega pomen je: ‘razpravljati s kom z namenom, da se pride o kaki stvari do skupne rešitve, zaključka’. EDNINA |
imenovalnik | glagolnik |
rodilnik | glagolnika |
dajalnik | glagolniku |
tožilnik | glagolnik |
mestnik | pri glagolniku |
orodnik | z glagolnikom |
DVOJINA |
imenovalnik | glagolnika |
rodilnik | glagolnikov |
dajalnik | glagolnikoma |
tožilnik | glagolnika |
mestnik | pri glagolnikih |
orodnik | z glagolnikoma |
MNOŽINA |
imenovalnik | glagolniki |
rodilnik | glagolnikov |
dajalnik | glagolnikom |
tožilnik | glagolnike |
mestnik | pri glagolnikih |
orodnik | z glagolniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
imenovalnik | glagolnik | glagolnika | glagolniki |
rodilnik | glagolnika | glagolnikov | glagolnikov |
dajalnik | glagolniku | glagolnikoma | glagolnikom |
tožilnik | glagolnik | glagolnika | glagolnike |
mestnik | pri glagolniku | pri glagolnikih | pri glagolnikih |
orodnik | z glagolnikom | z glagolnikoma | z glagolniki |
EDNINA |
imenovalnik | glágolnik |
rodilnik | glágolnika |
dajalnik | glágolniku |
tožilnik | glágolnik |
mestnik | pri glágolniku |
orodnik | z glágolnikom |
DVOJINA |
imenovalnik | glágolnika |
rodilnik | glágolnikov |
dajalnik | glágolnikoma |
tožilnik | glágolnika |
mestnik | pri glágolnikih |
orodnik | z glágolnikoma |
MNOŽINA |
imenovalnik | glágolniki |
rodilnik | glágolnikov |
dajalnik | glágolnikom |
tožilnik | glágolnike |
mestnik | pri glágolnikih |
orodnik | z glágolniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
imenovalnik | glágolnik | glágolnika | glágolniki |
rodilnik | glágolnika | glágolnikov | glágolnikov |
dajalnik | glágolniku | glágolnikoma | glágolnikom |
tožilnik | glágolnik | glágolnika | glágolnike |
mestnik | pri glágolniku | pri glágolnikih | pri glágolnikih |
orodnik | z glágolnikom | z glágolnikoma | z glágolniki |
EDNINA |
imenovalnik | glágolnik |
rodilnik | glágolnika |
dajalnik | glágolniku |
tožilnik | glágolnik |
mestnik | pri glágolniku |
orodnik | z glágolnikom |
DVOJINA |
imenovalnik | glágolnika |
rodilnik | glágolnikov tudi glȃgolnikov |
dajalnik | glágolnikoma |
tožilnik | glágolnika |
mestnik | pri glágolnikih tudi pri glȃgolnikih |
orodnik | z glágolnikoma |
MNOŽINA |
imenovalnik | glágolniki |
rodilnik | glágolnikov tudi glȃgolnikov |
dajalnik | glágolnikom |
tožilnik | glágolnike |
mestnik | pri glágolnikih tudi pri glȃgolnikih |
orodnik | z glágolniki tudi z glȃgolniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
imenovalnik | glágolnik | glágolnika | glágolniki |
rodilnik | glágolnika | glágolnikov tudi glȃgolnikov | glágolnikov tudi glȃgolnikov |
dajalnik | glágolniku | glágolnikoma | glágolnikom |
tožilnik | glágolnik | glágolnika | glágolnike |
mestnik | pri glágolniku | pri glágolnikih tudi pri glȃgolnikih | pri glágolnikih tudi pri glȃgolnikih |
orodnik | z glágolnikom | z glágolnikoma | z glágolniki tudi z glȃgolniki |
glágolnik glágolnika[glágolnik] samostalnik moškega spolaiz jezikoslovja samostalniška oblika glagola, ki označuje dejanje ali stanjeRitem in dinamiko verzov v angleščini spodbujajo glagolniki in sedanji deležniki, česar zaradi lastnosti slovenščine v prevodu ni moč doseči. eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016, www.fran.si, dostop 28. 11. 2024.