glágolnik glágolnika[glágolnik] samostalnik moškega spolaiz jezikoslovja samostalniška oblika glagola, ki označuje dejanje ali stanjeRitem in dinamiko verzov v angleščini spodbujajo glagolniki in sedanji deležniki, česar zaradi lastnosti slovenščine v prevodu ni moč doseči. Pesniki in pisatelji ekspresionističnega sloga so rabili glagolnik v drugem sklonu, da bi zvenel bolj abstraktno, npr. senca dehtenja. Posvet je po SSKJ glagolnik od posvetovati se, katerega pomen je: ‘razpravljati s kom z namenom, da se pride o kaki stvari do skupne rešitve, zaključka’. | EDNINA |
| imenovalnik | glagolnik |
| rodilnik | glagolnika |
| dajalnik | glagolniku |
| tožilnik | glagolnik |
| mestnik | pri glagolniku |
| orodnik | z glagolnikom |
| DVOJINA |
| imenovalnik | glagolnika |
| rodilnik | glagolnikov |
| dajalnik | glagolnikoma |
| tožilnik | glagolnika |
| mestnik | pri glagolnikih |
| orodnik | z glagolnikoma |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | glagolniki |
| rodilnik | glagolnikov |
| dajalnik | glagolnikom |
| tožilnik | glagolnike |
| mestnik | pri glagolnikih |
| orodnik | z glagolniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | glagolnik | glagolnika | glagolniki |
| rodilnik | glagolnika | glagolnikov | glagolnikov |
| dajalnik | glagolniku | glagolnikoma | glagolnikom |
| tožilnik | glagolnik | glagolnika | glagolnike |
| mestnik | pri glagolniku | pri glagolnikih | pri glagolnikih |
| orodnik | z glagolnikom | z glagolnikoma | z glagolniki |
| EDNINA |
| imenovalnik | glágolnik |
| rodilnik | glágolnika |
| dajalnik | glágolniku |
| tožilnik | glágolnik |
| mestnik | pri glágolniku |
| orodnik | z glágolnikom |
| DVOJINA |
| imenovalnik | glágolnika |
| rodilnik | glágolnikov |
| dajalnik | glágolnikoma |
| tožilnik | glágolnika |
| mestnik | pri glágolnikih |
| orodnik | z glágolnikoma |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | glágolniki |
| rodilnik | glágolnikov |
| dajalnik | glágolnikom |
| tožilnik | glágolnike |
| mestnik | pri glágolnikih |
| orodnik | z glágolniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | glágolnik | glágolnika | glágolniki |
| rodilnik | glágolnika | glágolnikov | glágolnikov |
| dajalnik | glágolniku | glágolnikoma | glágolnikom |
| tožilnik | glágolnik | glágolnika | glágolnike |
| mestnik | pri glágolniku | pri glágolnikih | pri glágolnikih |
| orodnik | z glágolnikom | z glágolnikoma | z glágolniki |
| EDNINA |
| imenovalnik | glágolnik |
| rodilnik | glágolnika |
| dajalnik | glágolniku |
| tožilnik | glágolnik |
| mestnik | pri glágolniku |
| orodnik | z glágolnikom |
| DVOJINA |
| imenovalnik | glágolnika |
| rodilnik | glágolnikov tudi glȃgolnikov |
| dajalnik | glágolnikoma |
| tožilnik | glágolnika |
| mestnik | pri glágolnikih tudi pri glȃgolnikih |
| orodnik | z glágolnikoma |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | glágolniki |
| rodilnik | glágolnikov tudi glȃgolnikov |
| dajalnik | glágolnikom |
| tožilnik | glágolnike |
| mestnik | pri glágolnikih tudi pri glȃgolnikih |
| orodnik | z glágolniki tudi z glȃgolniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | glágolnik | glágolnika | glágolniki |
| rodilnik | glágolnika | glágolnikov tudi glȃgolnikov | glágolnikov tudi glȃgolnikov |
| dajalnik | glágolniku | glágolnikoma | glágolnikom |
| tožilnik | glágolnik | glágolnika | glágolnike |
| mestnik | pri glágolniku | pri glágolnikih tudi pri glȃgolnikih | pri glágolnikih tudi pri glȃgolnikih |
| orodnik | z glágolnikom | z glágolnikoma | z glágolniki tudi z glȃgolniki |
glágolnik glágolnika[glágolnik] samostalnik moškega spolaiz jezikoslovja samostalniška oblika glagola, ki označuje dejanje ali stanjeRitem in dinamiko verzov v angleščini spodbujajo glagolniki in sedanji deležniki, česar zaradi lastnosti slovenščine v prevodu ni moč doseči. eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016, www.fran.si, dostop 28. 11. 2024.
Dostopnost