Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

vaše nastavitve – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal. Ti piškotki so nujni.
analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani. Te piškotke (ki niso nujni) prispeva Google Analytics. Google spotoma sledi vašemu vedenju na spletu. Če te piškotke dovolite, bo Google pač vedel, da vas zanima pravilna raba slovenščine.

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.

Tiskanje

búc búca in bùc búca

[búc] in [bùc]

samostalnik moškega spola

Pomen

1. ljubkovalno nežen trk glave ob glavo kot izraz naklonjenosti, ljubeznivosti, navadno z majhnim otrokom

► glag. + sam. beseda v tožilniku

● dajati, delati buc

Vesela je, ko ga vidi, in mu daje buc z glavo.

Daje buce z glavo in uživa v božanju.

2. kot medmet, navadno ponovljeno, pogosto v zvezi z buci uporablja se, ko govorec naklonjeno, ljubeznivo ogovarja majhnega otroka, navadno hkrati z dotikomPožgečkajva ga. Buc, buc, buc. Buci buci buc, oh, kako si srčkan.

2.1. kot medmet ponazarja trk dela telesa, navadno glave, v kaj trdega»Buc!« pravi, če zadene ob kak rob in to je pogostokrat.

Izgovor in oblike

EDNINA
imenovalnik	buc
rodilnik	buca
dajalnik	bucu
tožilnik	buc
mestnik	pri bucu
orodnik	z bucem

DVOJINA
imenovalnik	buca
rodilnik	bucev
dajalnik	bucema
tožilnik	buca
mestnik	pri bucih
orodnik	z bucema

MNOŽINA
imenovalnik	buci
rodilnik	bucev
dajalnik	bucem
tožilnik	buce
mestnik	pri bucih
orodnik	z buci

	EDNINA	DVOJINA	MNOŽINA
imenovalnik	buc	buca	buci
rodilnik	buca	bucev	bucev
dajalnik	bucu	bucema	bucem
tožilnik	buc	buca	buce
mestnik	pri bucu	pri bucih	pri bucih
orodnik	z bucem	z bucema	z buci

EDNINA
imenovalnik	búc
rodilnik	búca
dajalnik	búcu
tožilnik	búc
mestnik	pri búcu
orodnik	z búcem

DVOJINA
imenovalnik	búca
rodilnik	búcev
dajalnik	búcema
tožilnik	búca
mestnik	pri búcih
orodnik	z búcema

MNOŽINA
imenovalnik	búci
rodilnik	búcev
dajalnik	búcem
tožilnik	búce
mestnik	pri búcih
orodnik	z búci

	EDNINA	DVOJINA	MNOŽINA
imenovalnik	búc	búca	búci
rodilnik	búca	búcev	búcev
dajalnik	búcu	búcema	búcem
tožilnik	búc	búca	búce
mestnik	pri búcu	pri búcih	pri búcih
orodnik	z búcem	z búcema	z búci

EDNINA
imenovalnik	bùc
rodilnik	búca
dajalnik	búcu
tožilnik	bùc
mestnik	pri búcu
orodnik	z búcem

DVOJINA
imenovalnik	búca
rodilnik	búcev
dajalnik	búcema
tožilnik	búca
mestnik	pri búcih
orodnik	z búcema

MNOŽINA
imenovalnik	búci
rodilnik	búcev
dajalnik	búcem
tožilnik	búce
mestnik	pri búcih
orodnik	z búci

	EDNINA	DVOJINA	MNOŽINA
imenovalnik	bùc	búca	búci
rodilnik	búca	búcev	búcev
dajalnik	búcu	búcema	búcem
tožilnik	bùc	búca	búce
mestnik	pri búcu	pri búcih	pri búcih
orodnik	z búcem	z búcema	z búci

EDNINA
imenovalnik	bȗc
rodilnik	bȗca
dajalnik	bȗcu
tožilnik	bȗc
mestnik	pri bȗcu
orodnik	z bȗcem

DVOJINA
imenovalnik	bȗca
rodilnik	bȗcev
dajalnik	bȗcema
tožilnik	bȗca
mestnik	pri bȗcih
orodnik	z bȗcema

MNOŽINA
imenovalnik	bȗci
rodilnik	bȗcev
dajalnik	bȗcem
tožilnik	bȗce
mestnik	pri bȗcih
orodnik	z bȗci

	EDNINA	DVOJINA	MNOŽINA
imenovalnik	bȗc	bȗca	bȗci
rodilnik	bȗca	bȗcev	bȗcev
dajalnik	bȗcu	bȗcema	bȗcem
tožilnik	bȗc	bȗca	bȗce
mestnik	pri bȗcu	pri bȗcih	pri bȗcih
orodnik	z bȗcem	z bȗcema	z bȗci

EDNINA
imenovalnik	bȕc
rodilnik	bȗca
dajalnik	bȗcu
tožilnik	bȕc
mestnik	pri bȗcu
orodnik	z bȗcem

DVOJINA
imenovalnik	bȗca
rodilnik	bȗcev
dajalnik	bȗcema
tožilnik	bȗca
mestnik	pri bȗcih
orodnik	z bȗcema

MNOŽINA
imenovalnik	bȗci
rodilnik	bȗcev
dajalnik	bȗcem
tožilnik	bȗce
mestnik	pri bȗcih
orodnik	z bȗci

	EDNINA	DVOJINA	MNOŽINA
imenovalnik	bȕc	bȗca	bȗci
rodilnik	bȗca	bȗcev	bȗcev
dajalnik	bȗcu	bȗcema	bȗcem
tožilnik	bȕc	bȗca	bȗce
mestnik	pri bȗcu	pri bȗcih	pri bȗcih
orodnik	z bȗcem	z bȗcema	z bȗci

Etimologija

= hrv., srb. buc ‛udarec po vodni površini’ in medmet ob trku glave z dojenčkom, iz *butьcati iz *butati - več ...

búc búca in bùc búca

[búc] in [bùc]

samostalnik moškega spola

Pomen

1. ljubkovalno nežen trk glave ob glavo kot izraz naklonjenosti, ljubeznivosti, navadno z majhnim otrokom

Vesela je, ko ga vidi, in mu daje buc z glavo.

2. kot medmet, navadno ponovljeno, pogosto v zvezi z buci uporablja se, ko govorec naklonjeno, ljubeznivo ogovarja majhnega otroka, navadno hkrati z dotikom

Požgečkajva ga. Buc, buc, buc.

2.1. kot medmet ponazarja trk dela telesa, navadno glave, v kaj trdega

»Buc!« pravi, če zadene ob kak rob in to je pogostokrat.

Etimologija

= hrv., srb. buc ‛udarec po vodni površini’ in medmet ob trku glave z dojenčkom, iz *butьcati iz *butati - več ...

ZAPIS

JAKOSTNI NAGLAS

TONEMSKI NAGLAS

IZBERI DVOJNICO

IZBERI DVOJNICO