konjeník konjeníka[konjeník] samostalnik moškega spola1. vojak, policist, ki za premikanje, opravljanje nalog uporablja konja► prid. beseda + sam. beseda - ● lahki, težki konjeniki ● mongolski, rimski, turški konjeniki ● lahko , težko oboroženi konjeniki ● sovražni konjeniki
Imel je okoli 3000 težkih konjenikov in 500 lahkih konjenikov za izvidniške in podobne naloge. V varovanje prireditve so ob policistih posebne enote vključeni tudi policijski konjeniki. Kopje je bilo orožje konjenikov. V njem je bila združena sila konja in konjenika v zaletu. Policista konjenika sta med rednim obhodom ustavila sumljivega fanta. 2. kdor jezdi konja► sam. beseda v imenovalniku + glag. - ● konjeniki jezdijo ● konjeniki se pridružijo komu, spremljajo koga ● konjeniki se udeležijo česa, zberejo
Na dan sv. Štefana se v Šentjerneju zberejo konjeniki, ki v slavnostni procesiji jezdijo do cerkve. Konjeniki so vse tri dni jezdili od desete ure zjutraj pa vse do mraka, med njimi je bilo veliko mladih. ► sam. beseda + sam. beseda v rodilniku - ● pohod, povorka, sprevod konjenikov ● skupina konjenikov ● spremstvo konjenikov ● srečanje, zbor konjenikov
Običaje po starem bo popestril sprevod konjenikov in razstava čebelarskih izdelkov. Udeležili so se srečanja konjenikov na Veliki planini na Kisovcu, pripravili pa so tudi srečanje konjenikov štajerske in kranjske dežele. | EDNINA |
| imenovalnik | konjenik |
| rodilnik | konjenika |
| dajalnik | konjeniku |
| tožilnik | konjenika |
| mestnik | pri konjeniku |
| orodnik | s konjenikom |
| DVOJINA |
| imenovalnik | konjenika |
| rodilnik | konjenikov |
| dajalnik | konjenikoma |
| tožilnik | konjenika |
| mestnik | pri konjenikih |
| orodnik | s konjenikoma |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | konjeniki |
| rodilnik | konjenikov |
| dajalnik | konjenikom |
| tožilnik | konjenike |
| mestnik | pri konjenikih |
| orodnik | s konjeniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | konjenik | konjenika | konjeniki |
| rodilnik | konjenika | konjenikov | konjenikov |
| dajalnik | konjeniku | konjenikoma | konjenikom |
| tožilnik | konjenika | konjenika | konjenike |
| mestnik | pri konjeniku | pri konjenikih | pri konjenikih |
| orodnik | s konjenikom | s konjenikoma | s konjeniki |
| EDNINA |
| imenovalnik | konjeník |
| rodilnik | konjeníka |
| dajalnik | konjeníku |
| tožilnik | konjeníka |
| mestnik | pri konjeníku |
| orodnik | s konjeníkom |
| DVOJINA |
| imenovalnik | konjeníka |
| rodilnik | konjeníkov |
| dajalnik | konjeníkoma |
| tožilnik | konjeníka |
| mestnik | pri konjeníkih |
| orodnik | s konjeníkoma |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | konjeníki |
| rodilnik | konjeníkov |
| dajalnik | konjeníkom |
| tožilnik | konjeníke |
| mestnik | pri konjeníkih |
| orodnik | s konjeníki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | konjeník | konjeníka | konjeníki |
| rodilnik | konjeníka | konjeníkov | konjeníkov |
| dajalnik | konjeníku | konjeníkoma | konjeníkom |
| tožilnik | konjeníka | konjeníka | konjeníke |
| mestnik | pri konjeníku | pri konjeníkih | pri konjeníkih |
| orodnik | s konjeníkom | s konjeníkoma | s konjeníki |
| EDNINA |
| imenovalnik | konjeník |
| rodilnik | konjeníka |
| dajalnik | konjeníku |
| tožilnik | konjeníka |
| mestnik | pri konjeníku |
| orodnik | s konjeníkom |
| DVOJINA |
| imenovalnik | konjeníka |
| rodilnik | konjeníkov tudi konjenȋkov |
| dajalnik | konjeníkoma |
| tožilnik | konjeníka |
| mestnik | pri konjeníkih tudi pri konjenȋkih |
| orodnik | s konjeníkoma |
| MNOŽINA |
| imenovalnik | konjeníki |
| rodilnik | konjeníkov tudi konjenȋkov |
| dajalnik | konjeníkom |
| tožilnik | konjeníke |
| mestnik | pri konjeníkih tudi pri konjenȋkih |
| orodnik | s konjeníki tudi s konjenȋki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA |
| imenovalnik | konjeník | konjeníka | konjeníki |
| rodilnik | konjeníka | konjeníkov tudi konjenȋkov | konjeníkov tudi konjenȋkov |
| dajalnik | konjeníku | konjeníkoma | konjeníkom |
| tožilnik | konjeníka | konjeníka | konjeníke |
| mestnik | pri konjeníku | pri konjeníkih tudi pri konjenȋkih | pri konjeníkih tudi pri konjenȋkih |
| orodnik | s konjeníkom | s konjeníkoma | s konjeníki tudi s konjenȋki |
konjeník konjeníka[konjeník] samostalnik moškega spola1. vojak, policist, ki za premikanje, opravljanje nalog uporablja konjaImel je okoli 3000 težkih konjenikov in 500 lahkih konjenikov za izvidniške in podobne naloge. 2. kdor jezdi konjaNa dan sv. Štefana se v Šentjerneju zberejo konjeniki, ki v slavnostni procesiji jezdijo do cerkve. eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016, www.fran.si, dostop 15. 12. 2024.
Dostopnost