iz jezikoslovja beseda, ki je v stavku ob pomožnem ali pomensko oslabljenem glagolu in izraža aktualno lastnostTermin povedkovnik označuje posamezne besede v funkciji povedkovih določil. Povedkovnik ima kategorijo osebe nakazano z obliko pomožnika.
| EDNINA | |
| imenovalnik | povedkovnik |
| rodilnik | povedkovnika |
| dajalnik | povedkovniku |
| tožilnik | povedkovnik |
| mestnik | pri povedkovniku |
| orodnik | s povedkovnikom |
| DVOJINA | |
| imenovalnik | povedkovnika |
| rodilnik | povedkovnikov |
| dajalnik | povedkovnikoma |
| tožilnik | povedkovnika |
| mestnik | pri povedkovnikih |
| orodnik | s povedkovnikoma |
| MNOŽINA | |
| imenovalnik | povedkovniki |
| rodilnik | povedkovnikov |
| dajalnik | povedkovnikom |
| tožilnik | povedkovnike |
| mestnik | pri povedkovnikih |
| orodnik | s povedkovniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA | |
| imenovalnik | povedkovnik | povedkovnika | povedkovniki |
| rodilnik | povedkovnika | povedkovnikov | povedkovnikov |
| dajalnik | povedkovniku | povedkovnikoma | povedkovnikom |
| tožilnik | povedkovnik | povedkovnika | povedkovnike |
| mestnik | pri povedkovniku | pri povedkovnikih | pri povedkovnikih |
| orodnik | s povedkovnikom | s povedkovnikoma | s povedkovniki |
| EDNINA | |
| imenovalnik | povédkovnik |
| rodilnik | povédkovnika |
| dajalnik | povédkovniku |
| tožilnik | povédkovnik |
| mestnik | pri povédkovniku |
| orodnik | s povédkovnikom |
| DVOJINA | |
| imenovalnik | povédkovnika |
| rodilnik | povédkovnikov |
| dajalnik | povédkovnikoma |
| tožilnik | povédkovnika |
| mestnik | pri povédkovnikih |
| orodnik | s povédkovnikoma |
| MNOŽINA | |
| imenovalnik | povédkovniki |
| rodilnik | povédkovnikov |
| dajalnik | povédkovnikom |
| tožilnik | povédkovnike |
| mestnik | pri povédkovnikih |
| orodnik | s povédkovniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA | |
| imenovalnik | povédkovnik | povédkovnika | povédkovniki |
| rodilnik | povédkovnika | povédkovnikov | povédkovnikov |
| dajalnik | povédkovniku | povédkovnikoma | povédkovnikom |
| tožilnik | povédkovnik | povédkovnika | povédkovnike |
| mestnik | pri povédkovniku | pri povédkovnikih | pri povédkovnikih |
| orodnik | s povédkovnikom | s povédkovnikoma | s povédkovniki |
| EDNINA | |
| imenovalnik | povẹ̑dkovnik |
| rodilnik | povẹ̑dkovnika |
| dajalnik | povẹ̑dkovniku |
| tožilnik | povẹ̑dkovnik |
| mestnik | pri povẹ̑dkovniku |
| orodnik | s povẹ̑dkovnikom |
| DVOJINA | |
| imenovalnik | povẹ̑dkovnika |
| rodilnik | povẹ̑dkovnikov |
| dajalnik | povẹ̑dkovnikoma |
| tožilnik | povẹ̑dkovnika |
| mestnik | pri povẹ̑dkovnikih |
| orodnik | s povẹ̑dkovnikoma |
| MNOŽINA | |
| imenovalnik | povẹ̑dkovniki |
| rodilnik | povẹ̑dkovnikov |
| dajalnik | povẹ̑dkovnikom |
| tožilnik | povẹ̑dkovnike |
| mestnik | pri povẹ̑dkovnikih |
| orodnik | s povẹ̑dkovniki |
| EDNINA | DVOJINA | MNOŽINA | |
| imenovalnik | povẹ̑dkovnik | povẹ̑dkovnika | povẹ̑dkovniki |
| rodilnik | povẹ̑dkovnika | povẹ̑dkovnikov | povẹ̑dkovnikov |
| dajalnik | povẹ̑dkovniku | povẹ̑dkovnikoma | povẹ̑dkovnikom |
| tožilnik | povẹ̑dkovnik | povẹ̑dkovnika | povẹ̑dkovnike |
| mestnik | pri povẹ̑dkovniku | pri povẹ̑dkovnikih | pri povẹ̑dkovnikih |
| orodnik | s povẹ̑dkovnikom | s povẹ̑dkovnikoma | s povẹ̑dkovniki |
iz jezikoslovja beseda, ki je v stavku ob pomožnem ali pomensko oslabljenem glagolu in izraža aktualno lastnostTermin povedkovnik označuje posamezne besede v funkciji povedkovih določil.
Dostopnost