1. navadno podvojeno ali s ponovljeno črko o, izgovarja se z večjo jakostjo uporablja se, ko govorec opozarja na svojo prisotnost in želi priklicati kogaNekajkrat je zaklical hoj! hoj! Ko se mu nihče ni oglasil, je naglo odšel v strmino. Omagano je pričel klicati: »Hoo-oooj! Pomagaaajte!« »Hoj! Hoj!« so se odzvali klici prav blizu. Udaril je s pestmi po steni in zakričal: Hooj, slišite? Odgovoril ni nihče.
1.1. izgovarja se z večjo jakostjo uporablja se, ko govorec želi pri kom zbuditi pozornost, ker mu želi nekaj rečiHoj, povej, koliko let imaš, grešnik sivi, in kolikokrat si bil že kaznovan! Hoj, punca, kaj pa mažeš tam na vratih?
1.2. neformalno uporablja se, ko govorec ob prihodu, srečanju pozdravi koga, zlasti znanca»Hoj,« je pozdravil in odšel mimo naju. Hoj! reče, ko vstopim. Hoj! rečem in ga poljubim.
2. izraža, da je govorec vesel, navdušen»Hoj!« se ga je razveselil, ko je slišal, zakaj je prišel. Hoj, hoj, hoj! Dobil sem telefon!
2.1. ponazarja veselje, navdušenjeVeseli so, hoj, in razigrani, ker jim gre delo tako gladko in uspešno od rok.
izraža, da govorec občuti veselje, navdušenjeHej hoj, to bo še veselo! Hej hoj, si moreta misliti, uspelo mi je zaspati!
1. navadno podvojeno ali s ponovljeno črko o, izgovarja se z večjo jakostjo uporablja se, ko govorec opozarja na svojo prisotnost in želi priklicati kogaNekajkrat je zaklical hoj! hoj! Ko se mu nihče ni oglasil, je naglo odšel v strmino.
1.1. izgovarja se z večjo jakostjo uporablja se, ko govorec želi pri kom zbuditi pozornost, ker mu želi nekaj rečiHoj, povej, koliko let imaš, grešnik sivi, in kolikokrat si bil že kaznovan!
1.2. neformalno uporablja se, ko govorec ob prihodu, srečanju pozdravi koga, zlasti znanca»Hoj,« je pozdravil in odšel mimo naju.
2. izraža, da je govorec vesel, navdušen»Hoj!« se ga je razveselil, ko je slišal, zakaj je prišel.
2.1. ponazarja veselje, navdušenjeVeseli so, hoj, in razigrani, ker jim gre delo tako gladko in uspešno od rok.
izraža, da govorec občuti veselje, navdušenje
Dostopnost