1. izgovarja se z večjo jakostjo izraža, da govorec česa ne odobrava, je nejevoljen, nezadovoljen s čimČe se stvar raznese – hu! – komu naj še pogledam v oči? Toda, hu! nikjer nobene vode, sam kamen, sama skala! Iz hleva so odgnali dva vola, kravo in dve telici. Stari je stal pri oknu in kričal: »Hu, moja živina. Pustite mi jo!«
1.1. tudi s ponovljeno črko u, tudi podvojeno, izgovarja se z večjo jakostjo uporablja se, ko govorec komu grozi, ga odganjaBližal se mu je oprezno in je trikrat zavpil: »Hu, medved, huhu ...« Hu, ti! Oba bosta še izkušala, kaj se pravi mene tepsti. Odkod pa zdaj tale dva? Zdaj vaju oglodam do golih kosti, hu, huuu!
2. izgovarja se z večjo jakostjo izraža, da je govorec presenečenHu, kako ste me prestrašili! Hu, a to pomeni, da bom doživela to, kar si želim? Jupi! »Hu, poglej, kakšno krilce sem imela!« ste si mogoče rekli ob gledanju prizorov izpred mnogih let.
3. izraža, da je govorec v zadregi, se obotavlja odgovoriti, spregovoriti»Hu!« sem spet pihnil. »Če jaz tu kaj razumem?« sem se popraskal, kajti bilo mi je vse bolj nelagodno. »Kakšen je tvoj sanjski moški?« – »Hu! Potrebujem predvsem takšnega moškega, ki me bo podpiral v stvareh, ki jih počnem.« »Bi bil pripravljen izbrati zelo drugačno smer na življenjski poti?« – »Hu! Tega vprašanja pa res nisem hotel slišati.«
4. kot členek uporablja se, ko govorec poudarja svojo izjavo»Hotela sem te prositi za uslugo,« je rekla. »Hu, seveda.« Zunaj je pa mraz, hu! Hu, to je pot za koze, ne za poštenega človeka.
4.1. kot členek uporablja se, ko govorec poudarja izjavo, ki izraža veliko mero, stopnjo, kakovost česaHu, kako je mraz! Prej, ko sem bil še neporočen, sem imel deklet, hu, koliko! Lepo jo je prijel pod roke, nato pa sta zavrtela po plesišču. Hu, in to v kakšnem plesu, morali bi ga videti!
1. izgovarja se z večjo jakostjo izraža, da govorec česa ne odobrava, je nejevoljen, nezadovoljen s čimČe se stvar raznese – hu! – komu naj še pogledam v oči?
1.1. tudi s ponovljeno črko u, tudi podvojeno, izgovarja se z večjo jakostjo uporablja se, ko govorec komu grozi, ga odganjaBližal se mu je oprezno in je trikrat zavpil: »Hu, medved, huhu ...«
2. izgovarja se z večjo jakostjo izraža, da je govorec presenečenHu, kako ste me prestrašili!
3. izraža, da je govorec v zadregi, se obotavlja odgovoriti, spregovoriti»Hu!« sem spet pihnil. »Če jaz tu kaj razumem?« sem se popraskal, kajti bilo mi je vse bolj nelagodno.
4. kot členek uporablja se, ko govorec poudarja svojo izjavo»Hotela sem te prositi za uslugo,« je rekla. »Hu, seveda.«
4.1. kot členek uporablja se, ko govorec poudarja izjavo, ki izraža veliko mero, stopnjo, kakovost česaHu, kako je mraz!
Dostopnost