1. tudi z večkrat ponovljeno črko š uporablja se, ko govorec pozove koga, naj bo tiho, govori tišje»Ššš, tiho, punce,« jih opozarja učitelj. »Šššš!« ga je opomnil. »Ne vpij! Bolj potiho govori.« Ššššš! Poslušajmo, kaj nam ima povedati!
1.1. tudi z večkrat ponovljeno črko š uporablja se, ko govorec koga tolaži, miri»Ššš,« jo je tolažil. »Jaz sem. Je že dobro.« Šššš, ljubica. Kmalu me boš spet videla. Vstala je, stopila k sinu in pritisnila dlani na njegova senca. »Šššš,« ga je tešila.
2. tudi z večkrat ponovljeno črko š posnema zvok morskih valov ob obaliZunaj pod oknom si lahko slišal samo morje: ššš, ššš. Šššš, je govorilo morje. Samo to je govorilo. Šššš.
3. posnema tišji del navadno glasne glasbeKo prideš v avtobus, spet dobiš porcijo hrupa iz slušalk najstniških potnikov: »ššš-bumf, ššš-bumf, ššš-bumf!« »Ššš,« je v bližini šepetal jazz.
4. kot samostalnik, tudi z večkrat ponovljeno črko š izraz, ki poziva k molčanjuOkoliški gledalci so ob mojem drugem javku začeli obračati glave. Slišal se je že kak »ššš«. Spet se je zaslišal oster ššššš.
4.1. kot samostalnik, tudi z večkrat ponovljeno črko š izraz pomirjanjaJokajočega dojenčka utišamo s pomirjujočim šššš.
1. tudi z večkrat ponovljeno črko š uporablja se, ko govorec pozove koga, naj bo tiho, govori tišje»Ššš, tiho, punce,« jih opozarja učitelj.
1.1. tudi z večkrat ponovljeno črko š uporablja se, ko govorec koga tolaži, miri»Ššš,« jo je tolažil. »Jaz sem. Je že dobro.«
2. tudi z večkrat ponovljeno črko š posnema zvok morskih valov ob obaliZunaj pod oknom si lahko slišal samo morje: ššš, ššš.
3. posnema tišji del navadno glasne glasbeKo prideš v avtobus, spet dobiš porcijo hrupa iz slušalk najstniških potnikov: »ššš-bumf, ššš-bumf, ššš-bumf!«
4. kot samostalnik, tudi z večkrat ponovljeno črko š izraz, ki poziva k molčanjuOkoliški gledalci so ob mojem drugem javku začeli obračati glave. Slišal se je že kak »ššš«.
4.1. kot samostalnik, tudi z večkrat ponovljeno črko š izraz pomirjanjaJokajočega dojenčka utišamo s pomirjujočim šššš.
Dostopnost