1. uporablja se, ko se govorec oglasi na telefonski klic, začne telefonski pogovorTelefon je vztrajno zvonil. »Halo,« se je oglasil z znerviranim glasom. »Halo,« se zasliši vesel glas na drugi strani.
1.1. navadno podvojeno uporablja se, ko govorec preverja delovanje telefonske zveze, prisotnost sogovorca»Halo, halo,« je ponovila telefonistka, ko ni več slišala mojega glasu. Spet sem čakal deset minut, pa sem začel govoriti v slušalko halo, halo.
2. izgovarja se z večjo jakostjo, tudi podvojeno, tudi s ponovljeno črko o uporablja se, ko govorec želi pritegniti pozornost, koga nagovoriti, pozvati k čemu»Halo, gospod,« je zaslišal za seboj. »Račun ste pozabili.« Halo, halo, tukaj sem. Na pomoč! A mi lahko kdo pomaga? Saj nisem nevidna! Haloo?!
3. tudi s ponovljeno črko o, ekspresivno izraža, da je govorec nezadovoljen, se čudi, navadno ker kdo ne razume česa samoumevnega, ne izpolnjuje pričakovanjPa kaj vse so nam obljubljali – halo – novo politiko – nove vrednote! Ker nisem dobil odgovora po elektronski pošti, sem poklical v banko, kjer so mi prijazno odgovorili, da moram priti tja osebno. Haloo, kje pa je tu elektronsko poslovanje?
4. kot samostalnik odziv na telefonski klicBabica se je oglasila s kratkim halo, kar je bilo znamenje, da gleda televizijo in ni preveč navdušena nad klicem.
5. kot samostalnik, ekspresivno kar povzroča nemir, veliko govorjenja, čustvene odzive► glag. + sam. beseda v tožilniku Mama in oče sta zagnala tak halo, da ju ne morem pomiriti. Disident je atentat preživel, ministrska predsednica pa je naredila tak halo, da je bilo kaj. Neverjetno se zdi, da mediji nikoli niso sprožili kakšnega omembe vrednega haloja na to tematiko. ► prid. beseda + sam. beseda Nekateri iz tega delajo cel halo, jaz pa sem odgovoril z molkom. Sindikati znajo narediti velik halo, ko gre za privatizacijo.
- ● cel, velik halo
1. uporablja se, ko se govorec oglasi na telefonski klic, začne telefonski pogovorTelefon je vztrajno zvonil. »Halo,« se je oglasil z znerviranim glasom.
1.1. navadno podvojeno uporablja se, ko govorec preverja delovanje telefonske zveze, prisotnost sogovorca»Halo, halo,« je ponovila telefonistka, ko ni več slišala mojega glasu.
2. izgovarja se z večjo jakostjo, tudi podvojeno, tudi s ponovljeno črko o uporablja se, ko govorec želi pritegniti pozornost, koga nagovoriti, pozvati k čemu»Halo, gospod,« je zaslišal za seboj. »Račun ste pozabili.«
3. tudi s ponovljeno črko o, ekspresivno izraža, da je govorec nezadovoljen, se čudi, navadno ker kdo ne razume česa samoumevnega, ne izpolnjuje pričakovanjPa kaj vse so nam obljubljali – halo – novo politiko – nove vrednote!
4. kot samostalnik odziv na telefonski klicBabica se je oglasila s kratkim halo, kar je bilo znamenje, da gleda televizijo in ni preveč navdušena nad klicem.
5. kot samostalnik, ekspresivno kar povzroča nemir, veliko govorjenja, čustvene odziveMama in oče sta zagnala tak halo, da ju ne morem pomiriti.
Dostopnost