zero

ESSJ ∅

Gradivo

zẹ̑ro ‘malo’ (dol. bkr. (Adlešiči) – SLA 1.1: 116; SLA) kot dial. odgovor na vprašanje ‘ščepec’.

Rekonstrukcija in primerjalno gradivo

Isln. *ˈze:ra f ‘mrvica’.

hrv. dial. zèra f ‘mrvica’, npr. Odlomi de mi zèru kruva! ‘Odlomi mi mrvico kruha!’ (ARj), zèra f ‘malo, majhna količina, majhna stvar’ (Lika – Čuljat 2009), čak. zȅra f ‘majhna količina, malenkost; malo’, Stȁv jȍš zȅru sȍli i ȗja u zẹ̑je ‘Daj še malo soli in olja v zelje’, dem zȅrica (ČDL), srb. dial. zèra f ‘košček, zrnce, troha’, zèhra ‘isto’.
Balkanski turcizem iz tur. zerre ‘majhen delček’.

Etimološka razlaga

Tur. zerre izvira iz arab. ḏärrä ‘zelo majhna, drobcena mravlja’ (Škaljić 1989: 650; S. Petrović, ustno) oz. iz arab. därre ‘zrno prosa’ (HER; Klajn, Šipka 2010: 484). Drugače o izvoru tur. zerre Skok 1971–1974: III:651, ki zanj predpostavlja isto arab. izhodišče ṣifr ‘prazen’ kot za evropska arabizma it. zero ‘nič, ničla’, frc. zéro ‘isto’ oz. srlat. cifra ‘ničla’ (► cifra, ► šifra).
Ta balkanski turcizem je v sln. verjetno prišel kot uskoški import.
Zaradi pretežne rabe akuzativa z genitivom tipa *zero soli/kruha se je ta izposojenka kot hapaks legomenon pri nas ohranila le v tem sklonu.

[Metka Furlan]