žaken

ESSJ ∅

Gradivo

17. st.: ſacne ‘zago, sluga’ (Alasia 1607) Npl m [žakne].

Od tod verjetno oron Žaknovec m ‘ime vzpetine v o. Ilirska Bistrica’ (AS 1986) < *žakn-ov-ec ‘diakonovo imetje’ in mtpn Žakuno ‘ime parcele v naselju Gradno v o. Brda pri Novi Gorici’ (LiAK), Žákono n ‘ime kraja pod Gradnem (kjer je pokopališče)’ (Erzetič 2007), Žákno ‘isto’ (E. Erzetič, ustno) < sln. *ˈŽakl̥no < pred disim *ˈŽakn̥no < *ˈžakъn-ьno adj ‘diakonovo (imetje, pridobljeno kot beneficij za cerkveno služenje)’ (Furlan, SR 57, 2009, 418–421). Imeni kažeta, da je apelativ žaken v onomastično gradivo vstopil prek sln. svojilnih pridevnikov *žaknov in *žakeln.

Rekonstrukcija in primerjalno gradivo

Psln. *žakǝn m, g žakna ‘diakon’ (Z);
pri Alasiju sporočeno v reducirani obliki iz Npl m *žakni;

= hrv. dial. žȁkan m, g -kna, tudi žàkan, g -kna ‘učenec bogoslužja, diakon, clericus’ (ARj; Rečnik SANU), čak. ž^oāk^oãn, g -knȁ ‘pripravnik za duhovnika’(Vrgada – Jurišić 1973), źãkanj, g -knja ‘isto’ (Bejska Tramuntana na Cresu – Velčić 2003), žakȅnj (Cres na Cresu – Tentor, ASPh 30, 1909, 201), žãkanj, g -knja ‘ministrant’ (Pučišće na Braču – ČDL);
< jslov. (sln.-hrv.) *žȁkъnъ m (ap A) (Holzer 2007: 141; Matasović, TaT 2007: 110), a tudi *žakъ̀nъ (ap B);

rom. *ˈdźa:kŏnŭ < lat. diāconus ‘cerkvenik; diakon’ ⇦ gr. διᾱ́κονος m ‘sluga, služabnik, strežnik, diakon’ (Skok 1971–1974: III:670; Holzer l.c.; Matasović l.c.; Furlan l.c.).

Etimološka razlaga

Gr. διᾱ́κονος je brez znane etimologije (Frisk 1973: I:384–385).
Iz stgr. retrogradne tvorbe διάκων m ‘služabnik, sluga’ se izvaja srgr. διάκος m ‘isto’, ki je bilo izposojeno v rom. jezike in se v lenirani varianti ohranja v it. dial. zago ‘cerkveni sluga, oseba, ki varuje in skrbi za red v cerkvi’ (Battisti, Alessio 1950–1957: 1274; Doria 1987; Manzini, Rocchi 1995), furl. zàgo ‘duhovnik, ki je bil dodeljen fari; ministrant’ (NP).
Srgr. διάκος m se z rom. posredovanjem iz nelenirane rom. predloge *ˈdźa:kŭ ohranja v č. žák ‘dijak’ ⇨ p. żak ‘isto’ (Machek 1968: 721).
Mlajša kulturna izposojenka iz srlat. diacus je sln. diják m ‘srednješolski učenec’.

Povezave

dijak

[Metka Furlan]