zagovoríti -ím
dovršni glagol
glagol govorjenjaobvezna vezljivost1. iz mitologije kdo/kaj z govorjenjem odpraviti kaj
neobvezna vezljivostkomu/čemu
družljivostbrez česa
s čim
kako
s čim
kako
/Na hitro/ je znal (vsakomur) zagovoriti bolezen, oteklino ali rano.
Zna zagovoriti kačji pik / proti kačjim pikom.
Zna zagovoriti kačji pik / proti kačjim pikom.
PRIMERJAJ: odpráviti, odvrníti/odvŕniti, pozdráviti
obvezna vezljivost2. iz mitologije kdo/kaj z govorjenjem narediti koga/kaj poslušnega, voljnega
družljivostbrez česa
s čim
kako
s čim
kako
Zagovorili so otroke, da so postali bolj poslušni.
Zagovoril je kroglo, da zadene.
Zagovoril je kroglo, da zadene.
PRIMERJAJ: obvládati, ukrotíti
Dostopnost