PRIMERJAJ: zgovorno
Zadetki iskanja
zgovoren (z'govoren) prid., F6, colloquutor, s'govorni tovariṡh; disertus, -a, -um, ẛgovorin, lépiga govorjenîa; effabilis, -le, kar ſe ſmei ali more iṡrezhi, ṡgovoren; eloquens, -tis, ṡgovoren; pereloquens, cilú dobru ṡgovoren, obilen s'zhednim govorjenîam; vir affabilis, en lubeṡniu ṡgovoren móṡh
zgovorìti -ím dov. izgovoriti: ne more jezik zgovoriti KM 1783, 226; ne more jezik zgovoriti BKM 1789, 387
zgovoriti dov., F2, eloqui, ṡgovoriti, iṡrezhi, odpovédati; exprimere, iṡtlazhiti, oṡhméti, ṡgovoriti, iṡrezhi
zgovoríti se -ím se dov., zgovóril se; nam. zgovôrit se in zgovorít se (ī í)
1. z dogovorom doseči soglasje; dogovoriti se: tako bo, kot smo se zgovorili; zgovoriti se za sestanek; zgovoriti se z dekletom; natančno se zgovoriti
2. star. izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: o tem se bomo pozneje zgovorili / znal je toliko nemško, da se je lahko zgovoril
1. z dogovorom doseči soglasje; dogovoriti se: tako bo, kot smo se zgovorili; zgovoriti se za sestanek; zgovoriti se z dekletom; natančno se zgovoriti
2. star. izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: o tem se bomo pozneje zgovorili / znal je toliko nemško, da se je lahko zgovoril
- zgovorjèn -êna -o:
prišla sta ob istem času, kot bi bila zgovorjena; zgovorjen je s prijatelji; vse je že zgovorjeno
zgovoríti se -ím se dov., nam. zgovôrit se in zgovorít se/zgovorìt se; drugo gl. govoriti (í/ȋ í) knj. pog. za kaj ~ ~ ~ sestanek dogovoriti se
zgovorjavec samostalnik moškega spola
zgovorjenje samostalnik srednjega spola
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 28374
- 28375
- 28376
- 28377
- 28378
- 28379
- 28380
- ...
- 29178
- Naslednja »
Število zadetkov: 583556