Zadetki iskanja
Hipolit
zlivek samostalnik moškega spola
Hipolit
zliven pridevnik
Vorenc
zliven del., F2, fusus, -a, -um, ṡlyt, ṡlyven, reṡgernîen, ṡapoden, pobyen; interfusus, -a, -um, v'meis ṡlyven, v'meis ṡlyt
Besedje16
Hipolit
zlivišče samostalnik srednjega spola
Agronomija
Hipolit
zliz samostalnik moškega spola
Vorenc
Planinstvo
Pravopis
zlízati tudi zlizáti zlížem dov. zlízanje in zlizánje; drugo gl. lizati (í/á í) poud. kaj Voda je zlizala skalo |jo naredila gladko|
zlízati se tudi zlizáti se zlížem se (í/á í) poud. Avtomobilske gume so se zlizale |obrabile|
zlízati se tudi zlizáti se zlížem se (í/á í) poud. Avtomobilske gume so se zlizale |obrabile|
Pleteršnik
zljúbiti, -im, vb. pf. 1) = obljubiti, C.; — 2) z. se, belieben; zljubilo se mu je igrati; zljubilo se mi je k vam priti; zljubilo se mu je darila, er wünschte sich ein Geschenk, Glas.
SSKJ²
zljubíti se in zljúbiti se -im se dov. (ī ū) s smiselnim osebkom v dajalniku
1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil; če se ti zljubi priti, bom vesel
2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi; če se mu zljubi, gre na sprehod; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
// nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja; če se ti zljubi vina, ga natoči
● ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil
1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil; če se ti zljubi priti, bom vesel
2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi; če se mu zljubi, gre na sprehod; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
// nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja; če se ti zljubi vina, ga natoči
● ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil
Pravopis
zljubíti se in zljúbiti se -i se dov.; drugo gl. ljubiti (í/ȋ/ú/ȗ ú; í/ȋ/ú/ȗ ȗ) komu Ni se mu zljubilo odgovoriti; Če se mu ~i, gre na sprehod
zljubīti se – glej ljȗb
Hipolit
zljubiti se glagol
Svetokriški
zljubiti se dov. zahoteti se: Temu starimu Iſaku ſe je bilu slubilu del. ed. s iejsti Kejkaj diuiga, Kakor rekoh sajzhje, ali jelenavu meſsu (I/2, 135)
Hipolit
zljubljenje samostalnik srednjega spola
Hipolit
zljubljivost samostalnik ženskega spola
SSKJ²
zlò zlà s (ȍ ȁ)
1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo; delati, hoteti zlo; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo; ekspr. sejati zlo; ločevati med dobrim in zlom; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo; potres je naravno zlo
2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo; izbrati manjše zlo; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti; kar je enim v zlo, je drugim v dobro
● šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti; ekspr. kupčija je šla po zlu; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu
1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo; delati, hoteti zlo; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo; ekspr. sejati zlo; ločevati med dobrim in zlom; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo; potres je naravno zlo
2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo; izbrati manjše zlo; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti; kar je enim v zlo, je drugim v dobro
● šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti; ekspr. kupčija je šla po zlu; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 28471
- 28472
- 28473
- 28474
- 28475
- 28476
- 28477
- ...
- 29174
- Naslednja »
Število zadetkov: 583476
Dostopnost