Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Prekmurski
zvelíčiti -im dov. zveličati: Sztejm zákonom drügi nemre ni zvelicſiti BKM 1789, 242; moi Bog ti me zvelicsi SM 1747, 60; Tejlo Krisztuſſovo zvelicſi mené KM 1783, 160; Moucs Bosja, ktera vſze zvelicsi SM 1747, 18
Pleteršnik
zveličljìv, -íva, adj. seligmachend, Jan. (H.).
Besedje16
zveličr gl. zveličar ♦ P: 1 (TfC 1595)
Prekmurski
zvèlkoga prisl. v glavnem, večinoma: nagyjából (z-velkoga) AIN 1876, 64
SSKJ²
zvèn zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é)
1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena
// zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu
2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
// ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije
3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
♦ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; jezikosl. zven glasilk
Pravopis
zvèn zvéna in zvèn zvêna m, pojm. (ȅ ẹ́; ȅ é) ~ kose, strune; poud. politični ~ njegovih besed |pomen|; števn. visoki ~i glasbil
Celotno geslo Etimološki
zvȅn – glej zvenẹ́ti
SSKJ²
zvenčánje -a s (ȃ)
glagolnik od zvenčati: zvenčanje nakita na rokah; zvenčanje orožja, steklenine
SSKJ²
zvenčáti -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í)
dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe
    zvenčèč -éča -e:
    pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina
Pravopis
zvenčáti -ím nedov. zvénči -íte in zvênči -íte, -èč -éča; zvénčal -ála in zvênčal -ála, zvénčat in zvênčat; zvenčánje; (zvénčat in zvênčat) (á í) Kozarci ~ijo
Celotno geslo Etimološki
zvenčáti – glej zvȅnk
Pleteršnik
zvę́nčati, -ím, vb. impf. klingen, tönen, Mur., Cig., Jan.; v ušesih mi zvenči, es klingt mir in den Ohren, C., Z.; še zdaj mi zvenči po klofuti, Dol.; Zlata okova mi zvenči, Npes.-K.; okna so zvenčala, LjZv.
Pravopis
zvenèč -éča -e; bolj ~ (ȅ ẹ́ ẹ́) ~a struna; poud.: ~e besede |vznesene|; ~e ime igralca |ugledno, slavno|
zvenéči -a -e (ẹ́) jezikosl. ~ soglasnik
Tolkala
zvenéča plôšča -e -e ž
Tolkala
zvenéča posóda -e -e ž
Pravopis
zvenéče nač. prisl. (ẹ́) Ura je ~ odbila polnoč; ~ se smejati
Tolkala
zvenéče drevó -ega -ésa s
Pleteršnik
zvenę́čən, -čna, adj. tönend: zvenę̑čni kamen = zvenečnik, Cig. (T.).
Tolkala
zvenéči líki -ih -ov m
Tolkala
zvenéči mlínček -ega -čka m
Število zadetkov: 583476