Zadetki iskanja
Pleteršnik
SSKJ²
zvenéčnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zvenečega: blagoglasnost in zvenečnost jezika
♦ jezikosl. asimilacija soglasnikov po zvenečnosti
lastnost, značilnost zvenečega: blagoglasnost in zvenečnost jezika
♦ jezikosl. asimilacija soglasnikov po zvenečnosti
Pravopis
Pravopis
zvenèl -éla -o in zvenél -a -o [-u̯] (ȅ ẹ́ ẹ́; ẹ̑ ẹ́ ẹ́) ~ cvet; poud. ~o upanje |propadlo|
zvenélost -i ž, pojm. (ẹ́)
zvenélost -i ž, pojm. (ẹ́)
SSKJ²
zvenênje -a s (é)
glagolnik od zveneti1: z dotikom strun povzročiti zvenenje; zvenenje kozarcev / v zraku se sliši zvenenje; zvenenje dekliških glasov / bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih
♦ glasb. istočasno zvenenje različnih tonov
glagolnik od zveneti1: z dotikom strun povzročiti zvenenje; zvenenje kozarcev / v zraku se sliši zvenenje; zvenenje dekliških glasov / bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih
♦ glasb. istočasno zvenenje različnih tonov
SSKJ²
zvenéti1 -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo
2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
// s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
// ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek
4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha
1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo
2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
// s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
// ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek
4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha
- zvenèč -éča -e
1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime
// ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek
♦ jezikosl. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta
2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov
3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati
SSKJ²
zvenéti2 -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati (u)vel: nageljni v vazi so zveneli; jeseni rože zvenijo in se osujejo / ekspr. lica so ji zvenela
2. ekspr. prenehati obstajati: upanje je zvenelo
1. postati (u)vel: nageljni v vazi so zveneli; jeseni rože zvenijo in se osujejo / ekspr. lica so ji zvenela
2. ekspr. prenehati obstajati: upanje je zvenelo
Pravopis
zvenéti1 -ím nedov. zvêni -íte, -èč -éča; -èl/-él -éla, -èt/-ét; zvenênje; (-èt/-ét) (ẹ́ í) Njegov glas lepo ~i; Orkester ubrano ~i; poud. Iz glasu je zvenela žalost |se je čutila|
Pravopis
zvenéti2 -ím dov. zvenênje; drugo gl. veneti (ẹ́ í) Jeseni rože ~ijo; poud. Upanje je zvenelo |propadlo|
zvenẹ́ti -ím nedov.
Pleteršnik
Pleteršnik
SSKJ²
zvéniti -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas
1. postati (u)vel: izruvane rastline zvenejo
2. ekspr. prenehati obstajati: lepota hitro zvene
1. postati (u)vel: izruvane rastline zvenejo
2. ekspr. prenehati obstajati: lepota hitro zvene
Pravopis
Pleteršnik
Črnovrški
SSKJ²
zvènk zvénka in zvênka m (ȅ ẹ́, é)
oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ločiti zvenk od brenka; nož je z zvenkom padel na tla; kovinski zvenki; zvenki kozarcev, sekir
oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ločiti zvenk od brenka; nož je z zvenkom padel na tla; kovinski zvenki; zvenki kozarcev, sekir
Pravopis
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 28753
- 28754
- 28755
- 28756
- 28757
- 28758
- 28759
- ...
- 29174
- Naslednja »
Število zadetkov: 583476
Dostopnost