Zadetki iskanja
Pravopis
Pleteršnik
zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.
Tolkala
Pravopis
SSKJ²
Pravopis
Pleteršnik
SSKJ²
Pravopis
SSKJ²
zvoníti -ím nedov. (ī í)
1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
// povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
// povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
// povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati po tem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
♦ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše
1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
// povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
// povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
// povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati po tem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
♦ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše
- zvonèč -éča -e:
sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka
Pravopis
zvoníti -ím nedov. zvôni -íte, -èč -éča; -íl -íla, -ít; zvonjênje; (-ít/-ìt) (í/ȋ í) Zvon dolgo ~i; brezos. V zvoniku ~i; zvoniti kaj ~ avemarijo; ~ hudo uro; brezos. Poldne je zvonilo; zvoniti komu ~ mrliču; poud. ~i mu zadnja ura |Umira|; zvoniti k/h čemu ~ h kosilu; ~ k pogrebu; zvoniti na kaj ~ ~ veliki zvon; zvoniti z/s čim ~ z malim zvonom; poud. ~ s ključi |rožljati|
zvoníti -ím nedovršni glagol, glagol ravnanja
1.
kdo/kaj povzročati močne zveneče glasove pri udarjanju kemblja
Zvon /dolgo, enolično, glasno, otožno/ zvoni.
Zvon /dolgo, enolično, glasno, otožno/ zvoni.
1.1.
dajati močne zveneče glasove
(V zvoniku) zvoni.
(V zvoniku) zvoni.
2.
kaj dajati zveneče, brneče glasove kot signal
Budilka /neprestano/ zvoni.
Budilka /neprestano/ zvoni.
3.
kdo/kaj z zvonenjem naznanjati k/h komu/čemu / kaj
Zvonili so h kosilu.
Zvonili so h kosilu.
4.
kdo/kaj dajati zvonjenju podoben glas
/Iz protesta/ so zvonili (z žlicami in ključi).
/Iz protesta/ so zvonili (z žlicami in ključi).
5.
iz lovstva kaj oglašati se z močnimi zvene čim i glasovi kot signal
Pes zvoni.
Pes zvoni.
6.
iz religije kdo/kaj z zvonenjem naznanjati k/h komu/čemu / kaj
Zvoni(jo) avemarijo.
Zvoni(jo) avemarijo.
Pleteršnik
zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.-Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
Prekmurski
zvonìti -ím nedov.
1. zvoniti: gda szo zvoniti zácsali KAJ 1870, 130; Zvoni néba zlejpim gláſzom BKM 1789, 91; pren. Naj zvonijo i peſzmi BKM 1789, 286
2. imeti občutek zvenenja: da je po vühaj zvonilo KOJ 1845, 115
1. zvoniti: gda szo zvoniti zácsali KAJ 1870, 130; Zvoni néba zlejpim gláſzom BKM 1789, 91; pren. Naj zvonijo i peſzmi BKM 1789, 286
2. imeti občutek zvenenja: da je po vühaj zvonilo KOJ 1845, 115
Svetokriški
zvoniti -im nedov. zvoniti: shlishi K'S. Maſhi sgonit nedol. ǀ cell dan shlishimo ſgonit nedol., inu ure biti ǀ Meshnar gre ſvetu jutru sgonit namen. ǀ kadar k' Mashi sgonj 3. ed. ǀ vſak dan ſgonovy merlizhom sgonè 3. mn. ǀ kadar ſim shlishal, de ob pounozhi ſo k' juternizam sgonili del. mn. m → zvon
zvoniti nedovršni glagol
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 28809
- 28810
- 28811
- 28812
- 28813
- 28814
- 28815
- ...
- 29174
- Naslednja »
Število zadetkov: 583476
Dostopnost