Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

otopél otopéla otopélo tudi otopèl otopéla otopélo pridevnik [otopéu̯ otopéla otopélo] tudi [otopèu̯ otopéla otopélo]
    1. ki ne reže, ne seka več dobro
    2. ki je neobčutljiv za zunanje dražljaje, ne kaže volje, zavzetosti za kaj; SINONIMI: top
      2.1. ki kaže, izraža tako neobčutljivost, brezvoljnost; SINONIMI: top
    3. ki postane slabo odziven, manj učinkovit
ETIMOLOGIJA: otopeti
otopélo prislov [otopélo]
    takó, da je neobčutljiv za zunanje dražljaje, ne kaže volje, zavzetosti za kaj; SINONIMI: topo
ETIMOLOGIJA: otopel
otopélost otopélosti samostalnik ženskega spola [otopélost]
    1. stanje koga, da je neobčutljiv za zunanje dražljaje, ne kaže volje, zavzetosti za kaj
    2. stanje, ko kaj postane slabo odzivno, manj učinkovito
ETIMOLOGIJA: otopel
otopéti otopím dovršni glagol [otopéti]
    1. prenehati biti oster, rezati, sekati dobro
    2. postati neobčutljiv za zunanje dražljaje, prenehati kazati voljo, zavzetost za kaj
    3. postati slabo odziven, manj učinkovit
    4. postati manj intenziven, izrazit; SINONIMI: otopiti
ETIMOLOGIJA: iz topeti iz top
otopíti otopím dovršni glagol [otopíti]
    1. povzročiti, da kdo ali kaj postane neobčutljivo za zunanje dražljaje, preneha kazati voljo, zavzetost za kaj
    2. narediti, povzročiti, da kaj postane manj intenzivno, izrazito
    3. v obliki otopiti se postati manj intenziven, izrazit; SINONIMI: otopeti
ETIMOLOGIJA: iz topiti iz top
otréti otrèm dovršni glagol [otréti]
    1. narediti kaj, zlasti kožo, suho z drgnjenjem
      1.1. odstraniti kaj mokrega z drgnjenjem
ETIMOLOGIJA: treti
otročád otročádi samostalnik ženskega spola [otročát otročádi]
    ekspresivno več otrok, otroci
ETIMOLOGIJA: otrok
otróčnica otróčnice samostalnik ženskega spola [otróčnica]
    ženska prvih šest tednov po porodu
ETIMOLOGIJA: otrok
outdoor outdoor outdoor pridevnik [áu̯d̄or]
    1. ki je v zvezi s športnimi dejavnostmi na prostem, v naravi
      1.1. ki se uporablja pri športnih dejavnostih na prostem, v naravi
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz angl. outdoor iz out ‛zunaj’ + door ‛vrata’
ouzo ouza; in úzo samostalnik moškega spola [úzo]
    žgana pijača iz janeža, po izvoru iz Grčije
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz ngr. ouzo, iz tur. üzüm ‛grozd’
ôvca ôvce redko ovcé samostalnik ženskega spola [ôu̯ca]
    1. domača žival z zelo gosto kodrasto dlako in navadno zavitimi rogovi pri samcu; primerjaj lat. Ovis aries
      1.1. samica te živali
    2. manjši parkljar z zelo gosto dlako in zavitimi rogovi, ki živi zlasti v gorah; primerjaj lat. Ovis; SINONIMI: divja ovca
    3. slabšalno kdor je zaradi sledenja drugim, odsotnosti razmišljanja pretirano ubogljiv, vodljiv ali se mu to pripisuje; SINONIMI: navadno slabšalno ovčica, navadno slabšalno ovčka
STALNE ZVEZE: bovška ovca, divja ovca, jezersko-solčavska ovca
FRAZEOLOGIJA: črna ovca, garjava ovca, izgubljena ovca, kakor ovce brez pastirja, kdo je pasel ovce skupaj, kot ovca, krotek kot ovca, žrtvena ovca, Volk sit in ovca cela.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. ovьca, hrv., srb. óvca, rus. ovcá, češ. ovce < pslov. *ovьca, kot stind. avikā́ < ide. *h2au̯ikáh2 iz *h2óu̯i-, *h2áu̯i-, tako kot stind. ávi-, gr. óis ‛oven, ovca’, lat. ovis, stnord. ǽr, ags. ēove, stvnem. ouwi - več ...
ovčár ovčárja samostalnik moškega spola [ou̯čár]
    1. kdor se ukvarja z rejo, pašo ovc, navadno poklicno
    2. pes, izhodiščno vzrejen za vodenje, zganjanje ovc, goveda; SINONIMI: ovčarski pes
STALNE ZVEZE: avstralski ovčar, belgijski ovčar, beli ovčar, beli švicarski ovčar, bernski planšarski ovčar, borderski ovčar, hrvaški ovčar, kavkaški ovčar, kraški ovčar, mejni ovčar, mejni škotski ovčar, nemški ovčar, pirenejski ovčar, shetlandski ovčar, srednjeazijski ovčar, šetlandski ovčar, škotski ovčar, valižanski ovčar
ETIMOLOGIJA: ovca
ovčárka ovčárke samostalnik ženskega spola [ou̯čárka]
    samica ovčarja
STALNE ZVEZE: avstralska ovčarka, belgijska ovčarka, kraška ovčarka, nemška ovčarka, pirenejska ovčarka, škotska ovčarka
ETIMOLOGIJA: ovčar
ovčárski ovčárska ovčársko pridevnik [ou̯čárski] STALNE ZVEZE: ovčarski pes
ETIMOLOGIJA: ovčar
ovčárstvo ovčárstva samostalnik srednjega spola [ou̯čárstvo]
    dejavnost, ki se ukvarja z rejo ovc; SINONIMI: ovčereja
ETIMOLOGIJA: ovčar
ovčerêja ovčerêje samostalnik ženskega spola [ou̯čerêja]
    dejavnost, ki se ukvarja z rejo ovc; SINONIMI: ovčarstvo
ETIMOLOGIJA: ovca + reja
ovčerêjec ovčerêjca samostalnik moškega spola [ou̯čerêjəc]
    kdor se ukvarja z rejo ovc, navadno poklicno
ETIMOLOGIJA: ovčereja
ovčétina ovčétine tudi ovčetína ovčetíne samostalnik ženskega spola [ou̯čétina] tudi [ou̯četína]
    ovčje meso
ETIMOLOGIJA: ovca
ovčíca ovčíce samostalnik ženskega spola [ou̯číca]
    1. navadno ekspresivno ovca, zlasti manjša; SINONIMI: navadno ekspresivno ovčka
    2. ekspresivno vernik v odnosu do duhovnika
    3. navadno v množini oblak v obliki majhne kopice; SINONIMI: ovčka
    4. iz zoologije riba srebrne barve s progastim podolgovatim trupom ovalne oblike, podaljšanim prednjim delom glave in odebeljenimi ustnicami; primerjaj lat. Lithognathus mormyrus
    5. navadno slabšalno kdor je zaradi sledenja drugim, odsotnosti razmišljanja pretirano ubogljiv, vodljiv ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno ovca, navadno slabšalno ovčka
      5.1. ekspresivno kdor se kaže kot nedolžen, neveden, nepokvarjen; SINONIMI: ekspresivno ovčka
FRAZEOLOGIJA: izgubljena ovčica, kot ovčica, nedolžen kot ovčica
ETIMOLOGIJA: ovca
ôvčji ôvčja ôvčjo pridevnik [ôu̯čji] STALNE ZVEZE: ovčja bilnica, ovčje vime
FRAZEOLOGIJA: volk v ovčji koži
ETIMOLOGIJA: ovca
Število zadetkov: 668872