Fran

Zanima me, ali zapisati sorte sadnega drevja z malo ali z veliko.

Primer:

Na voljo so najmodernejši mutanti sort jabolk: Jonagold de Coster, Zlati delišes Reinders, Gala Galaxy Selecta ... Prodajamo tudi kivi, sorte Tipo in Vanilija.

Zanima me, ali se besedni zvezi Prešernova nagrada in Vegovo priznanje lahko pišeta tudi z malo začetnico, tako kot npr. Newtonow zakon ali pa Pitagorov izrek (označujeta svojilnost in vrstnost)?

Zakaj lektorji v Delu pišejo imena, kot je npr. Facebook, z malo začetnico. Ali je tak lektorski poseg sprejemljiv? Ali bi se to spremenilo, če bi bilo v pravopisnih pravilih izrecno zapisano, da je npr. Facebook lastno ime?

Kako pravilno zapisati, če je pridevnik izpeljan iz lastnega imena, ki zaznamuje blagovno znamko, npr. Rogovo/rogovo kolo, Elanove/elanove smuči?

Zanima me, ali se pri zapisu zapisnika, ko namesto k točki pišemo le K in številko, le-to zapiše s K in presledek ter številka ali K in brez presledka ter številka. Ali je na koncu pika?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 14. 1. 2025.

Zanima me, zakaj se pri pojmu Severna Amerika obe besedi pišeta z veliko, pri pojmu jugovzhodna Azija pa ne.

Zakaj se med medmeti ko ko ko in podobnimi, ki so sestavljeni iz večjega števila ponavljajočih se besed, ne piše vejice? Kdo si je to izmisli? Kdaj je ta sprememba nastala? Zakaj ni vnesena v pravopis?

Kakšna je smiselnost in logika omenjenega pisanja? Koliko ponovljenih medmetov mora biti brez vmesne vejice? Če napišem ko ko ko, je pravilno, če pa napišem ko ko ko ko, pa mora biti pred zadnjim ko vejica? Zakaj se v gimnaziji poučuje, da je cap, cap sprejemljiv zapis, čiv, čiv pa ne? Je pri pisanju medmetov sploh kako pravilo, ali je vse bolj ali manj podvrženo presoji učiteljev oziroma lektorjev.

Zame ni vseeno, če napišem ha, ha, ha ali hahaha, sploh pa se mi zdi neumno pisati ha ha ha, saj gre vendar za melodijo stavka in njegovo dramatičnost, ki jo z zapisom ha ha ha ne dosežem. Kako medlo izgleda, če zapišem cop cop cop in koliko več dramatike je v zapisu cop, cop, cop. Prvo izgleda, kot da se je nekdo zatipkal, drugo pa dramatično poudarja dogajanje, ko se nekaj neznanega približuje.

Lepo prosim, če mi lahko napišete kaj več o tem, ali pa mi pomagate najti primerno literaturo. Naj poudarim, da na internetni strani slovenskega pravopisa ni zapisov medmetov brez vmesne vejice. Kje torej iskati pravilno, zapovedano pisavo medmetov.

R. Č.

Ali je vejica v spodnjem primeru (pred navajanjem št.) vseeno mogoča ali moramo take primere vedno pisati brez vejice? Večkrat zasledim primere, da je vejica. Primera:

Ur. l. RS, št. 59/2007, 40/2009, 62/2010-ZUPJS, 40/2012-ZUJF, 57/2012-ZPCP-2D.

Ur. l. RS št. 54/2010.

Imam vprašanje v zvezi s pisanjem tipa AD pretvornik (tj. digitalno-analogni pretvornik). V tehničnih strokah je podobna raba kratic precej razširjena. Pravopis ureja pisanje tovrstnih zapisov z vezajem, in sicer na podlagi opredelitve takih besednih zvez kot podrednih zloženk (tip TV-program, paragraf 496, delno tudi 417) oz. z obrnjenim besednih redom (program TV). V rabi opažam množično razširjeno rabo na način, kot sem zapisala zgoraj, AD pretvornik, torej brez vezaja. Zanima me, ali se razmišlja o spremembi tega pravila, v nasprotnem primeru pa prosim za dodatno utemeljitev, zakaj so tovrstne zveze razumljene kot podredna zloženka. Po mojem razumevanju gre namreč za precej vsakdanje besedne zveze pridevnika in sámostalnika, v katerih je ena sestavina okrnjena/skrajšana, to pa po mojem razumevanju ne vpliva toliko na obnašanje cele zveze, da bi jo lahko opredelili kot zloženko -- vsaj jaz še vedno čutim obe sestavini kot dve različni besedni enoti. Utemeljitev o potrebi po pisanju tovrstnih zvez z vezajem se mi zato ne zdi prepričljiva in zdi se mi, da je tudi uporabniki niso zares privzeli. Tudi obračanje v tip program TV se mi ne zdi primerno v vseh primerih, saj bi to v našem primeru pomenilo pretvornik analogno-digitalni, tako pa ne govorimo. To nas privede do problema, da so tovrstne »zloženke« različnih tipov, naš je (izhodiščno): pridevnik (analogno) pridevnik (digitalno) (oba skrajšana v enotno kratico) samostalnik; v tipu C-vitamin, ki ga navaja pravopis, imamo samostalnik samostalnik, in oboje sta po mojem razumevanju dva zelo različna tipa. Predpostavljam pa, da so morda v praksi rabljene še kakšne bolj kompleksne zveze, npr. prva kratica pridevnik druga kratica samostalnik jedro samostalnik.

Skratka, prosim vas za odgovor, kako se na Inštitutu gleda na tovrstne zveze in ali lahko pričakujemo v prihodnosti kakšno spremembo norme v zvezi s tem.

Na vaših spletnih straneh sem našla članek, ki govori o uporabi velike začetnice v akademskih nazivih, kadar je podpis na koncu sestavka:

Ločila pri nazivih in citatih

Ker je to utemeljeno s piko na koncu sestavka, sprašujem, ali je torej prav, da v našem primeru, ko navajamo avtorja pod naslovom članka, na začetku besedila uporabimo malo začetnico (dr. Xxxxyyy in ne Dr. Xxxxyyy)?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 14. 1. 2025.

Kdaj je primerno uporabiti malo/veliko začetnico pri nazivih? SP 2001 v 128. členu priporoča malo začetnico, ko gre za družabni položaj, pri 113. členu, ki govori o osebah z visoko funkcijo, pa z malo. Gospod predsednik ali Gospod Predsednik?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 14. 1. 2025.

Če posplošimo osebo ime (npr. Nismo vsi Einsteini/einsteini), ali zapišemo posplošeno ime z veliko ali malo začetnico?

Kdaj se piše vaš z malo začetnico?

Kako pišemo pasme psov: z malo ali z veliko začetnico? Npr. valižanski ovčar in staffordshirski bulterier. V nekaterih strokovnih revijah najdem vedno veliko začetnico. Če prav razumem pravila, bi moralo biti vse z malo začetnico. Se motim? H. P.

Zanima me, ali pišemo pozdrave v naslednjih primerih z veliko ali malo začetnico:

Lepo vas pozdravljam z ribiškim pozdravom Dober/dober prijem.

Lepo vas pozdravljam z gasilskim pozdravom Na/na pomoč.

Hvala.

S katero začetnico pišemo prvo besedo v posamezni celici v preglednicah? Na primer: v preglednici je predstavljeno, koliko anketirancev dela seznam neznanih besed. Na vrhu stolpca je v prvi celici »Seznam neznanih besed«, nato sledita celici »Da« (v pomenu, da vprašani delajo seznam) in »Ne« (v pomenu, da takega seznama ne delajo). Ali pišemo DA in NE v celicah kot Da in Ne ali kot da in ne? Ali je oboje pravilno?

Pri lektoriranju preglednic (tabél) sem v dilemi, katere besede pisati z veliko začetnico, če sploh katere. Problem se mi pojavi tudi pri naštevanju v enem okencu. Kdaj sploh velika začetnica v tabelah?

primer:

Učitelj/učitelj?Udeleženci/udeleženci?Dejavnost/dejavnost Ana Ban?Učenci/učenci?S/spoznavanje ...

Vljudno prosim za pojasnilo glede pisanja velike oziroma male začetnice pri zapisu večbesednih stvarnih lastnih imen.

Pri stvarnih imenih z občnoimenskimi začetki je dopustno občno ime pisati z malo začetnico, npr. hotel Union, hotel Slon, hotel Turist; grad Strmol, grad Turjak. Pogosto pa zasledimo primere, kot so Vila Bled, Vila Podrožnik, Vila Jadranka. Prosim, če mi pojasnite, ali je raba velike oz. male začetnice v omenjenih besednih zvezah pravilna.

Za odgovor se Vam vnaprej lepo zahvaljujem.

Kako se pravilno piše Vi in ti: z veliko ali z malo začetnico?

Vljudno vas prosim za odgovor na spodnje vprašanje, s katerim se ukvarjam že dlje časa in kjer me odgovori lektorjev iz prakse, da je pač raba velike začetnice v porastu (torej Slovenska Istra namesto slovenska Istra), ne prepričajo, ker si tako lahko odgovorim tudi sama.

Zato vljudno prosim za strokovno utemeljitev ene ali druge možnosti, na katero se bom lahko oprla pri nadaljnji rabi male/velike začetnice in še zlasti v debati o tej temi.

In sicer gre za vprašanje v zvezi z rabo male/velike začetnice pridevnika slovenski v nenaselbinskem zemljepisnem imenu, ki označuje slovenski del Istrskega polotoka, to je slovenska/Slovenska Istra.

Menim, da prva beseda sploh (še) ni del zemljepisnega imena, temveč ga zgolj (še) natančneje določa, podobno kot je v primeru avstrijska Koroška.

Proti rabi velike začetnice govori tudi dejstvo, da ne rabimo velike začetnice, ko govorimo o hrvaškem delu Istre, torej zgolj Istra oz. hrvaška Istra ali hrvaški del Istre, ne pa Hrvaška Istra.

Zavedam se, da je pogostost rabe male/velike začetnice v prid slednji, kar si razlagam z močjo prestižnosti, ki jo pač ima velika začetnica ...

Kako se torej odločiti? Je v tem primeru raba lahko utemeljitev za veliko začetnico?

V. T.