Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
blebetalec gl. blebetavec
SSKJ²
blebetánje -a s (ȃ)
glagolnik od blebetati: ne morem prenašati njegovega blebetanja; neslano blebetanje / otrokovo blebetanje
SSKJ²
blebetáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel
2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede
SSKJ²
blebetàv -áva -o prid. (ȁ á)
slabš. ki (rad) blebeta: blebetav človek / blebetavo dete
SSKJ²
blebetávec -vca in blebetálec -lca [blebetau̯ca] m (ȃ)
slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: nepremišljen blebetavec
SSKJ²
blebetávost -i ž (á)
slabš. lastnost blebetavega človeka: njena blebetavost mu preseda
SSKJ²
blebetúlja -e ž (ú)
slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska: stara blebetulja
SSKJ²
blečáti -ím nedov., bléči in blêči; bléčal in blêčal (á í)
lov. v stiski ali strahu se oglašati: srna bleči
SSKJ²
bléd -a -o tudi -ó prid., tudi bledêjši (ȇ é)
1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti
// ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna
2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist
    blédo tudi bledó prisl.:
    bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo
SSKJ²
blédcen -a -o [bletcən] prid. (ẹ̑)
ekspr. bled: bledcena in suha deklica
SSKJ²
bledênje1 -a s (é)
glagolnik od bledeti: bledenje kože
SSKJ²
bledênje2 tudi blêdenje -a s (é; é)
glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje
SSKJ²
bledéti -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í)
1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva / rastline bledijo
2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo
3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi
SSKJ²
blédež -a m (ẹ̑)
med. stanje zmedenosti s prividi, navadno v vročici: govoriti v bledežu / alkoholni bledež stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola
SSKJ²
bledíca -e ž (í)
bleda barva (polti): bledica mu pokriva obraz; rahla bledica; sumljiva, smrtna bledica; bledica lic / pooseb., slabš. Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici? (J. Galsworthy – O. Župančič)
♦ agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza
SSKJ²
bledíčast -a -o prid. (í)
nekoliko bled: bledičasto dekletce / bledičast pramen svetlobe
SSKJ²
bledíčen -čna -o prid. (ī)
1. bolno bled: bil je suh in bledičen otrok
♦ agr. bledične trte trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila
2. ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled: bledična luč
3. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bledičen talent; poezija, polna bledične sentimentalnosti
SSKJ²
bledíčnež -a m (ȋ)
ekspr. bledičen človek: med otroki ni bilo bledičnežev
SSKJ²
bledíčnica -e ž (ȋ)
ekspr. bledična ženska:
SSKJ²
bledíčnik -a m (ȋ)
bledičnež
Število zadetkov: 579086