Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
bleskòt -ôta m (ȍ ó)
knjiž. blesk, blesketanje: bleskot zvezd
SSKJ²
bleskôten -tna -o prid. (ó)
knjiž. bleščeč, lesketajoč se: bleskotni sneg
SSKJ²
bleskovít -a -o prid. (ȋ)
zastar. bleščeč, lesketajoč se: bleskovito okrasje
SSKJ²
blestênje -a s (é)
glagolnik od blesteti: blestenje biserov; zlato blestenje oblakov
SSKJ²
blestéti se -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž.
1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu
2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev
    blestéti 
    vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti
    blestèč -éča -e:
    bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga
    ♦     bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa
SSKJ²
blêsti blêdem nedov., blêdel in blédel blêdla, stil. blèl blêla (é)
v vročici zmedeno govoriti: bolnik blede; vso noč je bledel o bojih; nerazumljivo, zmedeno blesti; s smiselnim osebkom v dajalniku: vročino ima in blede se ji; star. blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno
// slabš. govoriti, pripovedovati: vse je laž, kar ljudje bledejo o meni
● ekspr. zaboga, ali se ti blede zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
SSKJ²
blestíca -e ž (í)
nav. mn., zastar. bleščeč drobec; bleščica: kristalne blestice snega
SSKJ²
blestíkati se -am se nedov. (ī)
blesketati se, lesketati se: zaponka se blestika
SSKJ²
blestívka -e ž (ȋ)
rib. kovinska vaba za lovljenje rib: sulec je zgrabil za blestivko
SSKJ²
blestník -a m (í)
petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz sljude in kremena:
SSKJ²
bleščánje -a s (ȃ)
glagolnik od bleščati se: bleščanje jezera
SSKJ²
bleščáti se -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í)
1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu
● ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna
// močno sijati: sonce se blešči
2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja
3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo
    bleščáti 
    vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež
    bleščèč se -éča -e:
    bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; 
prim. bleščeč
SSKJ²
bleščàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž.
1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce
2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti
SSKJ²
bleščáva -e ž (ȃ)
1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra
// odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja
2. knjiž. razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote
SSKJ²
bleščávica -e ž (ȃ)
knjiž. močna svetloba: ostra bleščavica ga je zmedla
SSKJ²
bleščávost -i ž (á)
knjiž. lastnost bleščavega: bleščavost snega jemlje vid
SSKJ²
bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije: bleščeča luč, svetloba
2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
    bleščéče prisl.:
    branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
    ●     bleščeče beli prti zelo beli; 
prim. bleščati se
SSKJ²
bleščíca -e ž (í)
nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice
// bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki
♦ les. deska, žagana pravokotno na letnice
SSKJ²
bleščílo -a s (í)
tekoče ličilo, ki daje ustnicam bleščeč sijaj: na ustnice si je nanesla bleščilo; prosojno, sijoče bleščilo / bleščilo za ustnice
SSKJ²
bléščiti -im nedov. (ẹ́)
jemati vid, slepiti: sonce ga blešči; bliski mu bleščijo oči
Število zadetkov: 579086